Angeles Caso: Proti vetru

Proti vetru pripoveduje življenjsko zgodbo revnega dekleta Sao iz Zelenoortskih otokov, ki mora preseči mnogo ovir, vzponov in padcev za dosego zaželjenih osebnih ciljev. Rodila se je mati samohranilki, ki jo je zapustila v rejo sovaščanki, sama pa odšla delat v Itallijo. Sao je bila bistra in pridna učenka, zelo si je želela študirati, vendar za to ni bilo denarja. Ker zase ni videla prihodnosti na otoku, je hotela  poiskati boljše življenje v Evropi, zato je odšla na Portugalsko. Tu je spoznala Bigadorja, Afričana, doma iz Angole, ki je prav tako kot ona želel živeti boljše življenje na Portugalskem. Sao in Bigador se zaljubita in Sao prvič dobi občutek, da se ji je nasmehnila sreča, a zelo hitro spozna, da jo je Bigador postavil pred najhujšo življenjsko preizkušnjo.

Angeles Caso je hotela napisati čustven, skorajda srce trgajoč roman. Prav zato se je izgubila v umetni patetičnosti, narejeni samo zato, da vzbuja sočutje pri bralcih (bralkah?) in ne deluje iskreno, resnično. Skorajda že preveč nazorno nam pokaže, da je na strani  glavne junakinje, da trpi in sočustvuje z njo, in prav zato njena emaptija do Sao deluje preveč umetno, prisiljeno. Čustven naboj knjige hoče podkrepiti ne samo z zgodbo, ampak tudi s slogom, in začne pisati nebuloze, kot je recimo ta: “Da, vse se je zgodilo novembra. Meseca, ki je žalosten in krut kot hijena. Meseca mrtvih in neutolažljivih somrakov … ” (str. 189) Oh, kako globoke in polne simbolike so te misli in oh, kako smešno in patetično izpadejo … Čustvenost, ki je narejena zaradi čustvenosti same.

Poleg tega je avtorica polna stereotipov in predsodkov. Prav vsi moški Afričani v knjigi so (mogoče zaradi tradicije, vzgoje, osebnosti …) slabi. Tisti, ki spoštujejo ženske, hitro umrejo, ostale pa avtorica opiše kot posameznike, ki se ne brigajo dosti za družino, posvečajo se bolj sebi (in mogoče ljubicam), pijejo, ne delajo in so bolj kot ne nasilni. Afričanke pa so njihovo popolno nasprotje. Ženske v romanu držijo skupaj, so pokončne, poštene, močne osebnosti, ki vztrajajo navkljub nesrečam; med seboj si znajo moralno, materialno in finančno pomagati. Svet pisateljice je poenostavljen, črno-bel, zopet zato, da čustvena plat zgodbe s to polarnostjo še bolj izstopa.

Kdor si želi instant, poenostavljeno zgodbo, “ki posnema življenje”, en hiter, čustven fiks, potem mu bo roman všeč. Za vse ostale, ki pa si želijo poglobljeno, kompleksno zgodbo in like, pa bodo po prebranem romanu še bolj lačni in žejni kot prej (če se izrazim v slogu gospe pisateljice).

Knjigo so izdala Učila, 2011.

  • Share/Bookmark

Junot Diaz: Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo 2008 Junot Diaz v romanu Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa opisuje družino de Leon. Čeprav naslov omenja samo Oscarja, pa Diaz oriše tudi življenjske zgodbe njegove sestre, mame in deda. Družina de Leon živi v New Yorku, a njihove družinske korenine izhajajo iz Dominikanske republike, kar bistveno vpliva na njihov način razmišljanja in videnja stvarnosti. Predvsem to velja za Oscarjevo mamo, ki jo je režim dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla zaznamoval za vse življenje. Trujillo  je poskrbel, da so njenega očeta zaprli, ga razlastinili, njo pa prodali neki kmečki družini kot sužnjo. To in nesrečne ljubezenske eskapade so Oscarjevo mamo tako zaznamovovale, da nikoli več ni mogla uiti zagrenjenosti in pesimizmu, ki ju je prenašala na svoja dva otroka. Oscarjeva sestra hoče uiti mamini energiji, zato je z njo v večnih sporih, Oscar pa je bolj podrejen mami, saj se bolj kot z njenimi, ukvarja s svojimi problemi.

Oscar je vse prej kot prototip klasičnega dominikanskega moškega: mišičastega, mačističnega, vase zagledanega moža, ki podira ženske drugo za drugo. Oscar je namreč debel, sramežljiv nerd, ki doživlja posmeh svojih sovrstnikov, dekleta pa se ga izogibajo. Najbolj ga zanimajo znanstvenofantastični filmi in romani, predvsem knjige J.R.R. Tolkiena, pa  tudi sam piše romane. Nesrečen, ker ga okolica in predvsem ženske zavračajo, on pa si najbolj od vsega želi izgubiti devištvo in se predati strastni ljubezni, hoče narediti celo samomor, a ko mu bivša prostitutka končno nameni nekaj naklonjenosti, Oscar pokaže veliko srčnosti in poguma, da si njeno naklonjenost tudi obdrži.

Roman je zanimivo izrisana družinska saga, ki svojo inovativnost gradi tudi na opisu zgodovine Dominikanske republike in njenega dolgoletnega diktatorja. A mnogo te inovativnosti se izgubi v slovenskem prevodu. Zmotilo me je veliko število slovničnih in pravopisnih napak, neposrečena postavitev slovarja španskih besed na koncu knjige (prepričan sem, da knjiga ne bi izgubila kvalitete, če bi se prevajalka ali urednik knjige odločila vstaviti te besede v tekoče besedilo, ne pa da mora bralec skorajda vsako minuto odpirati slovar in brskati za prevedeno besedo, če hoče razumeti, kaj so glavne osebe hotele povedati), in tako je videti, da je Založba KMŠ zelo amatersko opravila svoje delo. Če se hočejo uveljaviti kot upoštevanja vredni založniki na slovenskem tržišču, morajo poskrbeti, da do takšnih napak v prihodnje ne bo več prihajalo.

Roman je izšel pri Hiši knjig, Založba KMŠ, 2009.

  • Share/Bookmark

Dezso Kosztolanyi: Neron, krvavi pesnik

Madžarski pisatelj Dezso Kosztolanyi je leta 1922 objavil roman Neron, krvavi pesnik in se s tem zapisal v madžarsko kanonsko literaturo. Knjigo naši vzhodni sosedje od njenega nastanka kar naprej ponatiskujejo, literarni teoretiki pa se strinjajo, da je roman eden izmed pomembnih mejnikov v madžarski literaturi, saj predstavlja začetek razvoja modernega romana na Madžarskem.

Kot že sam naslov napove, je osrednji lik romana rimski cesar Neron. Pisatelj nam ga predstavi kot tragično figuro, kot človeka, ki si je bolj kot vse želel postati umetnik, pa mu to ni nikoli uspelo, ker je bila njegova izrazna umetniška moč prešibka. Njegov antipol predstavlja Britanik, polbrat, ki mu Neron vzame vse – prestol, čast, človeškost, a polbrat mu odgovarja z molkom – in piše pesmi, ki jih Neron nikoli ne bo zmogel napisati. Neronov odziv na Britanikovo tišino je umor polbrata, a ga s tem cesar ne prežene iz sebe. Še vedno ga vidi pred seboj kot nedosegljiv ideal. Z Britanikovo smrtjo pa se začne Neronovo ubijanje vseh tistih, ki mu nasprotujejo, ki mu prinašajo ogledala, v katera cesar ne zmore pogledati, in se zato raje odloči, da bo prinašalce resnic ubil. Tako ubije tudi Seneko, filozofa, prav tako kontroverzno figuro v romanu. Neron je bil Senekov varovanec, filozof ga je vzgajal in učil, zato je zelo jasno videl, v kaj se spreminja Neron, a njegovih dejanj ni preprečil. Raje ga je opravičeval, da je kot vladar mogočne države včasih primoran poseči tudi po nedovoljenih sredstvih vladanja, saj tako ohranja državo stabilno. Neronu vladarju, kot “močnejšemu” človeku od ostalega plebsa, je to dovoljeno – nadljudjem so dovoljena sredstva in cilji, ki  šibkejšim niso.

Prav v motivu nadčloveka, ki ga predstavi Seneka, je vidna filozofija Nietzscheja, ki je bila velikokrat uporabljena prav v času, ko se je rojeval moderni roman. Kosztolanyijev roman je nasploh zelo dober učni pripomoček za prepoznavo modernega romana. Pisatelj v romanu ne upodablja množico ljudi, ni več vseveden pripovedovalec, kar je bilo značilno za tradicionalni roman, ampak se raje poglobi v notranjost ene osebe in nam jo razkrije skozi njena razmišljanja, sanje, občutja. Prav zato se izgublja jezik realizma, zdaj jezik nase raje prevzema asociativne, simbolne pomene, kajti takšen je tudi naš notranji jezik. Tudi zato je potrebno počasi in s premislekom brati Kosztolanyijev roman – besede, ki jih polaga svojim likom v usta, kopičijo različna sporočila, a so zakrita za umetelne, včasih celo poetične  stavke.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2008.

  • Share/Bookmark