Juan Eslava Galan: Mula


Roman Juana Eslava Galana Mula nas popelje v čas španske državljanske vojne in nam predstavi Juana Castra Pereza, mulovodca na strani nacionalistov. Juan je preprost, prijazen, vedno pripravljen pomagati svojim soborcem, a ne preveč inteligenten posameznik, ki v obrisih spominja na vojaka Švejka. Zaupnico in prijateljico si najde v muli Valentini, ki jo reši, ko osamljena tava po gozdu, in si jo želi odpeljati po vojni domov. Iz anonimnosti ga povzdigne dogodek, ko se mu preda devet vojakov republikancev, in ker je potrebno skrbeti za višanje španskega rodoljubja in morale, mediji predstavijo Juana kot nacionalnega junaka, ki je lastnoročno premagal upirajoče republikance. Zaradi tega ga k sebi pokliče general Franco in mu dodeli medaljo hrabrosti. Juan se ne brani pozornosti, a vse kar si resnično želi je, da bi se zopet vrnil k svoji muli Valentini, in poskrbel za to, da varno z njim preživi vojno.

Največja vrednost romana Mula je v kompleksnem opisu vojne. Čeprav pisatelj postavi glavno osebo v čas španske državljanske vojne, pa so opisane značilnosti te vojne tako arhetipske, da se jih da primerjati z opisi drugih vojn. Vojna je predstavljena kot absurd, ki jo vodijo tisti, ki sedijo v foteljih daleč stran od nje (general Franco), vojaki na fronti pa postanejo objekti, razčlovečeni posamezniki, s katerim foteljski vojaki skušajo doseči svoj cilj. Ta absurdnost in tragičnost vojne je vidna predvsem v odlomku, ko si republikanci in nacionalisti ob vodnjaku, kjer prihajajo po vodo, izmenjujejo različne predmete, se pogovarjajo, se prijateljsko poslovijo, potem pa se odidejo naprej bojevat drug proti drugemu. Ko Juan sreča svojega mladostnega prijatelja, ki je zdaj republikanec, se do njega še vedno obnaša kot do prijatelja in niti pomisli ne na to, da mu je zdaj sovražnik.

Farsičnost in tragikomičnost vojne v romanu doseže vrh v opisu podeljevanja medalje Juanu za vojno hrabrost. Sam nastop generala Franca in celoten ceremonial delujeta odtrgano od realnosti, kjer je pomembno predvsem  to, da bosta postavljena rdeča preproga in fotelj za Franca. Ko soborci vprašajo Juana po vrnitvi nazaj na fronto, kakšen se mu je zdel Franco, zna Juan zelo dobro ovrednotiti bodočega vodjo Španije, ker ve o njem povedati le-to, da je majhen (kar izgubil se je v fotelju) in da ima visok glas. Tragikomičen je tudi odnos civilnega višjega sloja do vojakov na fronti. Juanu po ceremoniji vsi na hitro čestitajo, potem pa se od njega umaknejo, saj je vojak za njih nekaj inferiornega, tujega. Za žensko, ki jo sreča na proslavi in ga kasneje zvleče v posteljo, je prav tako le divja žival, divjak, ki ga hoče okusiti, ker je za njo Juan popolnoma drugačen od moških, s katerimi se običajno druži. Nespremenljivost in varnost najde vojak le v živali, muli in prav zato se močno trudi, da bi ostala živa.

Čeprav je slog dela zelo stvaren, malo je metafor, liričnega jezika sploh ni (vojna izžene liričnost in ohrani suhoparno poročilo), pa priporočam roman prav zaradi kompleksnosti predstave vojne, saj pisatelj v njej prikaže tragiko, farso, absurd in satiro.

Knjigo je izdala meni najljubša založba Modrijan, 2009.

  • Share/Bookmark

Angeles Caso: Proti vetru

Proti vetru pripoveduje življenjsko zgodbo revnega dekleta Sao iz Zelenoortskih otokov, ki mora preseči mnogo ovir, vzponov in padcev za dosego zaželjenih osebnih ciljev. Rodila se je mati samohranilki, ki jo je zapustila v rejo sovaščanki, sama pa odšla delat v Itallijo. Sao je bila bistra in pridna učenka, zelo si je želela študirati, vendar za to ni bilo denarja. Ker zase ni videla prihodnosti na otoku, je hotela  poiskati boljše življenje v Evropi, zato je odšla na Portugalsko. Tu je spoznala Bigadorja, Afričana, doma iz Angole, ki je prav tako kot ona želel živeti boljše življenje na Portugalskem. Sao in Bigador se zaljubita in Sao prvič dobi občutek, da se ji je nasmehnila sreča, a zelo hitro spozna, da jo je Bigador postavil pred najhujšo življenjsko preizkušnjo.

Angeles Caso je hotela napisati čustven, skorajda srce trgajoč roman. Prav zato se je izgubila v umetni patetičnosti, narejeni samo zato, da vzbuja sočutje pri bralcih (bralkah?) in ne deluje iskreno, resnično. Skorajda že preveč nazorno nam pokaže, da je na strani  glavne junakinje, da trpi in sočustvuje z njo, in prav zato njena emaptija do Sao deluje preveč umetno, prisiljeno. Čustven naboj knjige hoče podkrepiti ne samo z zgodbo, ampak tudi s slogom, in začne pisati nebuloze, kot je recimo ta: “Da, vse se je zgodilo novembra. Meseca, ki je žalosten in krut kot hijena. Meseca mrtvih in neutolažljivih somrakov … ” (str. 189) Oh, kako globoke in polne simbolike so te misli in oh, kako smešno in patetično izpadejo … Čustvenost, ki je narejena zaradi čustvenosti same.

Poleg tega je avtorica polna stereotipov in predsodkov. Prav vsi moški Afričani v knjigi so (mogoče zaradi tradicije, vzgoje, osebnosti …) slabi. Tisti, ki spoštujejo ženske, hitro umrejo, ostale pa avtorica opiše kot posameznike, ki se ne brigajo dosti za družino, posvečajo se bolj sebi (in mogoče ljubicam), pijejo, ne delajo in so bolj kot ne nasilni. Afričanke pa so njihovo popolno nasprotje. Ženske v romanu držijo skupaj, so pokončne, poštene, močne osebnosti, ki vztrajajo navkljub nesrečam; med seboj si znajo moralno, materialno in finančno pomagati. Svet pisateljice je poenostavljen, črno-bel, zopet zato, da čustvena plat zgodbe s to polarnostjo še bolj izstopa.

Kdor si želi instant, poenostavljeno zgodbo, “ki posnema življenje”, en hiter, čustven fiks, potem mu bo roman všeč. Za vse ostale, ki pa si želijo poglobljeno, kompleksno zgodbo in like, pa bodo po prebranem romanu še bolj lačni in žejni kot prej (če se izrazim v slogu gospe pisateljice).

Knjigo so izdala Učila, 2011.

  • Share/Bookmark