Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Pisateljica nas v drobni knjižici (knjiga ima le 98 strani), popelje v svoj svet, katerega del so bili tudi rezi, razdori, ločitve. Vsi ti rezi, ne glede na to, ali jih je avtorica povzročila sama ali ne, so bili zanjo tudi priložnosti za nove začetke, za možnost ponovnega rojstva. Življenjski razdori so mnogoplastni; tako Svitova opisuje svoje reze s slovenskim jezikom, pisanjem za Sobotno prilogo Dela, prijateljico, celo računalnikom. V tem izgubljenem računalniku je imela namreč shranjeno literarno zgodbo o dveh poročenih ljubimcih, ki nenadoma prekineta svoj spev ljubezni.

Kljub estetskosti jezika, večplastnosti avtoričinega razmišljanja o izbrani temi, me je delo pustilo hladnega, nezinteresiranega. Zdi se mi, da Hvalnica ni prišla kot rezultat pisateljičine notranje nuje, potrebe, da zapiše svoje misli, ampak je pisala po naročilu. Čutiti je nekoliko prisiljeno zlepljenost vseh mogočih perspektiv, pogledov na izbrano temo, tudi prehodi iz ene perspektive v drugo na trenutke niso naravni, pretakajoči, zato zmotijo notranji ritem besedila.

Zame delo ne predstavlja nobenega presežka v slovenski literaturi in sem od Svitove pričakovel več (in to navkljub temu, da me do sedaj niti eno njeno delo ni navdušilo). Kljub vsemu pa mislim, da bo knjiga všeč marsikateremu bralcu, saj je tema dovolj zanimiva, da bo čitajočega pripravila k razmišljanju.

Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi, 2011.

  • Share/Bookmark

Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Ko sem začel brati roman Irene Velikonja Naj počiva v miru, sem bil prepričan, da bom posegel po romanu, ki hoče posnemati tradicijo kmečkih, socialnorealističnih romanov, kjer se tragika druži s patetiko. Nisem se mogel bolj zmotiti. Delo je neizprosna satira obnašanja Makarevičevih Slovenceljnov in Cankarjevih licemercev iz doline šentflorjanske.

Roman nam predstavi tri sestre: Avgusto, Julijano in Majo. Po smrti očeta, vdovca Petra Podlogarja, se zberejo v njegovi hiši in se dogovarjajo o pokopu ranjkega očeta. Za sestre, predvsem starejši dve, je najpomembnejše, da bo pogreb dostojen, na nivoju, in ne bo puščal nobenih možnosti za tračarjenje vaščanov. Videz je zanje vse. Nikakor ne sme priti do padanja okostnjakov iz omare. Njavečja skrb sester Podlogar je, da svet še naprej živi v utvari, kako ugledna družina so. A glede na število neprijetnih skrivnosti, ki jih nosijo s seboj, bo to neizmerno težko.

Pohvallil bi pisateljičino tipizacijo karakterjev glavnih oseb v romanu. Čeprav stojijo različno na družbeni lestvici, so si v svojem bistvu zelo podobni: sebični, pohlepni, nesramni, posmehljivi, narejeni, licemerski, na videz moralni čistuni, v sebi pa potapljajoči se v gnojnico lastne nizkotnosti in plitkosti. Velikonja te like predstavi zelo zabavno, verjetno zato, da nas pogled v ogledalo ne bi preveč bolel.

Menim, da bi delo prišlo še bolj do izraza, če bi prevzelo književno obliko drame. Predvsem bi moral biti roman krajši, tako bi ideje dobile še več ostrine. Preveč balasta vedno uspava bralca. In če je bilo v delu ogromno poudarka namenjeno interakciji med sestrami in njihovimi družinami, je Velikonja (pre)malo časa posvetila odstranitvi skrivnostnih tančic iz življenja starega Podlogarja. Le v fragmentih izvemo za njih, pa še to zelo nejasno. Z bolj jasno pripovedjo o življenju Petra Podlogarja bi bila dejanja sester logično bolj utemeljena, prepad med resnico in lažjo pa bi pred bralci ležal še bolj globoko in boleče.

Knjigo priporočam v branje.

Roman je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Aleš Berger: Omara v kleti

Aleš Berger je prevajalec, kritik, pisec, znan pa je tudi po svojem uredniškem delu pri Mladinski knjigi, kjer je bil zaposlen kar 30 let. Sodeč po prebranem je Berger človek odprtega duha, intelektualne širine, zazrt v svet, vendar tudi zmožen pogleda vase, v svoje globine. Kot dokaz temu je tu njegova knjiga, kjer se spominja svojih doživljajev, prijateljev, tudi prostorov, ki so v njem pustili neizbrisen pečat.

Knjiga ni avtobiografija v klasičnem pomenu te besede. Berger ne zapisuje kronološko svojega življenja, ni objektiven zapisovalec svojih preteklih razmišljanj ali dejanj, predvsem se ustavlja pri tistih življenjskih drobcih, ki so ga izoblikovali – tako čustveno kot intelektualno – in ki ne bodo nikoli pozabljeni. Pokaže nam lokale, ki jih ni več, a so bili tako njemu kot ostalim Ljubljančanom več kot le priložnostno družabno zbirališče, predstavi nam svoje prijatelje ali znance umetnike: Lojzeta Kovačiča, Nika Grafenauerja, Daneta Zajca, Vitomila Zupana itd. Z njim potujemo v Francijo, v Arles, prostor zbirališča prevajalcev iz vsega sveta, ki so tam, da prevajajo francosko literaturo v svoj materni jezik in čutimo, kako veliko so Bergerju pomenila ta potovanja v drug svet.

Berger je prijeten pripovedovalec. Ni napisal spominov zato, da bi se hvalil in bahal s svojimi dosežki in poznanstvi, zdi se, kot da nas je bralce povabil v njegov priljubljen lokal Medex, nam naročil pivo in začel z nami kramljati o življenju, delu, ljudeh. Ure ob dobrem sogovorniku hitro minejo in bralec bo presenečen, kako na dušek je prebral knjigo. Edino, kar se mi je kot bralcu zdelo odveč, so bil krajši izpiski, ki si jih je Berger delal ob pomembnih dogodkih in so zapisani ob koncu vsakega poglavja. Niso dali nobene dodatne vrednosti zapisanemu poglavju, včasih pa je bilo bistvo izpiskov zapisano že v predhodnjem razmišljanju.

Kogar zanima svet literature, literatov in mu je umetnost blizu, bo užival v branju spominov, ostalim pa bo odstrl vrata v nek drug (zame magičen) svet.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

David Benjamin: Sedem

Preden se poletje odlogira in odide drugam, priporočam za vse tiste, ki še iščete poletno čtivo, da si rezervirate par dni na počitnicah tudi za branje romana Sedem slovenskega pisatelja s skrivnostnim psevdonimom Davida Benjamina.

Junaki Dana Browna (tistega, ki je napisal famozno De Vincijevo šifro) in njihove dogodivščine so v primerjavi z dogodivščinami Benjaminovega junaka arheologa Petra Martina kot otroška igra malčkov v pesku. Arheolog Martin po smrti žene Larise začne s terapijo regresije, saj upa, da mu bo to pomagalo iz krempljev depresije, v kateri se je znašel po njeni smrti. Regresija ga popelje v čas Vikingov, renesanse in nacistične Nemčije. Njegove regresije so polne podatkov, ki začnejo zanimati skrivnostno združbo, ki ga hoče zaradi potovanj v prejšnja življenja ugrabiti ter iz njega izvleči čimveč podatkov za načrt, ki bi lahko spremenil Svet.

Da, vsebina romana se resda nekoliko poigrava z zakoni logičnosti in resničnosti, ampak zato se njen čar le še poveča. Všeč mi je bilo, ker je zgodba dobesedno do zadnje strani napeta, pohvale gredo Benjaminovi obrtniški spretnosti, roman pa svojo privlačnost gradi tudi na tem, da se bralec sprašuje, ali je roman Sedem le parodija na podobne romane ali pa gre za uspešen poskus kosati se s podobnimi tujimi romani, ki jih slovenski bralci tako radi vzamejo v roke. Kakorkoli že, zabavali se bodo tako tisti, ki jo bodo brali kot parodijo kot ostali, ki bodo v njej videli napeto kriminalko, to pa tudi po zaslugi sloga, ki je boljši kot od marsikaterega tujega žanrskega pisatelja, med drugim tudi od Dana Browna.

Roman je izdala Študentska založba, 2011.

  • Share/Bookmark

Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

Feri Lainšček je eden izmed tistih (redkih) moških pisateljev, ki znajo pogledati v žensko dušo in to tudi z izjemno pretanjenostjo in liričnostjo opisati. V romanu Ločil bom peno od valov se avtor zazre v Elico, revno prekmursko dekle, ki se poroči s preprodajalcem zlata Ivanom Spranskym. Po poroki se preselita v Soboto, kjer pa Elica kljub materialnemu ugodju kmalu začuti vedno večjo praznino tako v zakonu kot v sebi. Občutek utesnjenosti se še poveča, ko se ji Ivan razkrije kot ukazovalen, ošaben moški, ki ne prenese, da mu kdorkoli na kakršenkoli način nasprotuje. Prav zato Elici odredi stražarja Andija, da jo nadzoruje, a Elica in Andi se zaljubita.

Čeprav je zgodba preprosta, nekateri bi rekli celo klišejska, je kvaliteta romana drugje. Ta je vidna predvsem v psihološkem orisu glavnih likov, v opisu njihovega spreminjanja in razmišljanja. Največjo preobrazbo doživi Elica, ki se iz naivnega in nedolžnega kmečkega dekleta najprej spremeni v malomeščansko gospo, kasneje pa jo začne ta zunanji blišč in ponarejenost dušiti, začuti, da se izgublja, zato začne iskati pot, ki jo zopet privede k svojemu iskrenemu Jazu. Njen protipol je Ivan, ki se hoče otresti svoje preteklosti, spominjanja, da je bila njegova družina revna, zato poskrbi, da njegov Jaz prevzame malomeščanska pravila in vrednote (pa čeprav so še tako neiskrene), to pa zahteva tudi od svoje družine, saj si želi, da ga Sobočani spoštujejo in občudujejo. Ko Elica odkrije, kdo je Ivan, med njima postavi mejo, ki jo on nikoli več ne zmore preseči.

Ivanu je važnejša druga meja – fizična meja, ki jo postavlja Mura v nemirnih časih ob koncu I. svetovne vojne, in politične spremembe, ki se bodo dogodile. Ker mu Mura daje kruh, zlatarji namreč iščejo zlato prav v tej reki, je Spranskyemu zelo pomembno, kakšne zgodovinske spremembe se obetajo. Mura, kot v mnogih drugih Lainščkovih romanih, pa ni opisana kot le naravni pojav, ampak v sebi nosi tudi simbole. Je Hrana, je Erotika, je Odrešitev, je Skrivnost. To občutenje Mure je bližje vaščanom, ki še znajo spoštovati preteklost, tradicijo, mite, duhovno, ki je naša esenca, bit.

Poleg odlične karakterizacije oseb me je navdušil tudi slog pisanja. Prav čuti se, kako je Lainščku blizu ta del Slovenije, kako črpa moč in navdih iz narave, Mure. Z natančno izbranimi besedami (veliko je tudi prekmurskih) nam predstavi svet, obogaten z Intuitivnim in Mitskim, ki ga uspešno prenese v roman.

Letošnji maturanti imajo res veliko srečo pri knjižnih izbrankah za esej. Tako Gospa Bovary kot Ločil bom peno od valov predstavljata velik bralski užitek  in prinašata mnogo idej za razglabljanje in razmišljanje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Marcel Štefančič, jr.: Slovenci

Esejistični zapisi Marcela Štefančiča, jr. slogovno delujejo kot daljše filmske recenzije, ki jih vsak teden objavlja v Mladini. Tokratna ocena velja, kot že sam naslov knjige pove, Slovencem. Pri tem se ne osredotoča samo na posameznike (Cankar, Kermauner), ki po njegovem izstopajo iz povprečja, ampak v svoj diapazon razglabljanja vzame tudi selitev Slovencev v Kalifornijo, pa odnos naroda do povojnih pobojev, filmov, knjig itd. Pravzaprav sam nisem našel rdeče niti, ki bi vse te zapise združil v neko homogeno celoto, niti mi ni jasno, pa kakšnem ključu so eseji razporejeni v knjigi. Prav to je tudi moj največji očitek zbranim zapisom: nikjer podatka, ali so zapisi nastali ob različnih priložnostih za različne publikacije ali jih je avtor napisal posebej za to knjigo. Dobro bi bilo, če bi avtor na začetku ali na koncu dela pojasnil, zakaj se je odločil ravno za te teme in za takšno razporeditev esejev v knjigi. Tako mi knjiga deluje brez začetka in konca, brez povezovalnega elementa, ki bi zapise združil v homogeno celoto.

A navkljub tem pomankljivostim, sem se ob branju zabaval. Štefančič je mojster besedne toče, preobračanja besed, samosvojega besednega reda, teorij zarote in ciničnega humorja. Včasih nekoliko pretirava s primeri, ki dokazujejo njegove trditve, a tudi ta posebnost je del njegovega stila pisanja. Marcel Štefančič se v svojih esejih proslavi kot izredno luciden, inteligenten in kratkočasen milsec, zato knjigo priporočam v branje! Tudi če se ne boste z njim strinjali, se boste kljub temu zabavali.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Evald Flisar: Na zlati obali

V novem romanu Evald Flisar zopet potuje. Tokrat se njegovi protagonisti odpravijo v Afriko, vse pa povezuje skrivnostno izginuli popotnik Igor Hladnik, pisatelj potopisov, ki ga vsi protagonisti kot bralci poznajo in ga občudujejo. Eden izmed popotnikov je celo njegov sin, ki se odpravi po stopinjah očetovega zadnjega nedokončanega romana, ker ga želi na ta način bolje razumeti, s tem pa tudi sebe. Oče je namreč družino pred mnogimi leti zapustil, sinovo potovanje na Črno celino pa je zanj priložnost, da si pojasni očetov odhod ter ga morebiti celo najde. Ostala dva popotniška para sestavljata slovenski zakonski par ter par iz Velike Britanije. En par je Afriki, ker so ga tako navdušile Hladnikove popotniške knjige, drug je tam zaradi študijskih razlogov. Kot pa je pri Flisarju že običajno, se popotovanje akterjev spremeni v duhovno samoodkrivanje.

In ravno tu leži problem. Flisar je že v večni uspešnici Čarovnikov vajenec mojstrko upodobil posameznikovo fizično potovanje z notranjim duhovnim iskanjem, v svojem zadnjem romanu Na zlati obali pa je videti, kot da gre za ne preveč dobro reciklažo že znanega romana. Liki so šablonsko izrisani,  avtor bi jim moral posvetiti več svojega časa. Tudi njihova duhovna (ne)preobrazba ni preveč zanimiva in ne prinaša nič svežega v pisateljski repertoar Evalda Flisarja. Še najboljši je pisatelj v opisu Afrike. Iz romana se da razbrati, da jo avtor dobro pozna, in nam jo ponudi vso prašno in vročo, pa vendar privlačno in drugačno.

Če niste preveč zahtevni bralci in vam je všeč Flisarjev način upovedovanja snovi, potem boste lahko uživali tudi ob njegovem zadnjem izdelku. Jaz, sem iskreno, pričakoval več. Pa vendar se mi zdi, da bo Flisar tudi naslednje leto eden izmed kandidatov za Kresnika …

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

  • Share/Bookmark

Tita Cvetković: Pa mirna Bosna

Knjižni prvenec Tite Cvetković Pa mirna Bosna ni literano skropucalo, pravzaprav je zelo solidno napisan literarni izdelek, a mene ni pritegnil. Mogoče je vzrok v vzporednih zgodbah, ki ne tečejo linearno, ampak skačejo v času in prostoru; mogoče je to mešanje realnega in fantazijskega ali pa občutek, da avtorica poglavja prehitro zaključi in mnogo neizrečenega obstane v zraku.

Kot že naslov pove, se pisateljica ozre v Bosno, v nemirni čas 90-ih let 20. stoletja, in si izbere par protagonistov, ki so že odšli iz Bosne ali pa to nameravajo storiti. Ob spremljanju njihovih zgodb je čutiti strah, zmedo akterjev, predsodke, ki jih ima Svet do njih, še najbolj izrazit pa je občutek, da so vsi ti ljudje izgubili neko skupno jedro, ki bi jih povezovalo. Bosna, kot so jo poznali, je razpadala, s tem pa tudi njihov občutek Pripadnosti.Ker pripadnosti skupni državi ni več, jo morajo zdaj poiskati v sebi, pri družini , prijateljih …

Kot že zapisano, mene je knjiga pustila hladnega, a jo načeloma priporočam, saj nosi literarno sporočilo, namenjena pa je predvsem tistim, ki niso ljubitelji debelih romanov (Pa mirna Bosna ima namreč malo več kot 100 strani).

Knjiga je izšla pri Založbi /*cf., 2009.

  • Share/Bookmark