Margaret Atwood: Slepi morilec

,

Na naslovnici knjige lahko poleg neposrečene fotografije, ki ne zajame ideje romana, preberemo tudi naslednji informaciji: epohalno in Bookerjeva nagrajenka leta 2000. O upravičenosti nagrade ne bom sodil, ker nisem prebral ostalih nominirank, bi pa komentiral pridevek epohalno. Roman ne opisuje le ene zgodbe, ampak prepleta kar štiri naracije. Najprej je to zgodba ostarele Iris, ki piše spomine za svojo vnukinjo Sabrino, v spominih pa opisuje svojo in zgodbo svoje sestre Laure. Vse te zgodbe so prepletene še z dodatno, vložno zgodbo: Laura je pred smrtjo izdala edini roman z naslovom Slepi morilec, ki je požel slavo kritične javnosti in dosegel velik uspeh pri bralcih, in ima velik pomen tudi za Iris, zato znotraj Irisinih memoarov beremo še Laurin roman. Vse skupaj pa pisateljica poveže še s časopisnimi članki, ki so objavljali trače in novice o Irisini in Laurini družini.

Razlogov, da delo označimo z meni neprivlačnim, ekspresivnim, pubicističnim vzdevkom epohalno, je torej dovolj. Pa je bila takšna epska širina potrebna? Menim, da roman ne bi izgubil svoje kvalitetne vrednosti, tudi če ne bi bil tako “epohalen”. Objavljeni časopisni članki ne dodajajo nobene dodane vrednosti k sami strukturi romana, prej motijo njeno koherentnost. Tudi opisi preživljanja dnevov ostarele Iris se zdijo predolgi in monotoni. Vem, da je pisateljica z njimi hotela prikazati enoličnost dnevov ostarele osebe, ki oživi v obujanju svoje preteklosti in dela obračune s samim seboj, a vendar je teh opisov preveč. Način, kako starka komunicira s seboj in zakaj ter kako piše svoje spomine, me  v obrisih spominja na roman Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce. Mogoče je prav to, ker sem podobno naracijo srečal že prej (in prav tako, če ne še bolj, kvalitetno), pripomoglo k temu, da me je tokrat ta pripovedni postopek dolgočasil, saj je pač šlo za recikliranje meni že znanega postopka.

Običajno je za družinske sage značilno, da so polne spletk, skrivnosti, laži in razburljivih odkritij. Tudi pri Slepem morilcu je tako. Nič ni videti tako, kot se zdi, a vendar pozoren bralec dosti hitro ugotovi, kaj je srž skrivnosti. In potem čaka … in čaka … ter čaka … da na zadnjih straneh romana ugotovi, da je imel prav. Da je že 200 strani prej pravilno napovedal razplet dogodkov. A vendar se da kljub napisanim pomankljivostim dostojno uživati v branju dela. Margaret Atwood je zelo spretno spojila vse zgodbe, zelo zanimiv je roman v romanu, saj glavna oseba v tem romanu pripoveduje svojo zgodbo (in imamo tako roman v romanu v romanu), ki je znanstvenofantastična in je dobro metaforično ogledalo glavni zgodbi. Liki so primerno izrisani, verjetni, bralca pritegnejo, da sočustvuje z Lauro, besni in se čuti nemočnega ob Iris, zaničuje Irisino svakinjo itd. Prav tako bo užival vsak, ki ima rad natančne opise, primerljive z realisti 19. stoletja, druge pa bo navdušil moderni pristop v vložni zgodbi, saj je Laurin roman označen za modrnističnega.

Margaret Atwood je, kljub mojim opazkam, napisala kvaliteten roman in je moj kritični komentar prej pikolovsko delo zahtevnega bralca.  Gledano v celoti naštete pomankljivosti ne kazijo celote romana, zato delo priporočam v branje.

Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2010.

  • Share/Bookmark

Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

Feri Lainšček je eden izmed tistih (redkih) moških pisateljev, ki znajo pogledati v žensko dušo in to tudi z izjemno pretanjenostjo in liričnostjo opisati. V romanu Ločil bom peno od valov se avtor zazre v Elico, revno prekmursko dekle, ki se poroči s preprodajalcem zlata Ivanom Spranskym. Po poroki se preselita v Soboto, kjer pa Elica kljub materialnemu ugodju kmalu začuti vedno večjo praznino tako v zakonu kot v sebi. Občutek utesnjenosti se še poveča, ko se ji Ivan razkrije kot ukazovalen, ošaben moški, ki ne prenese, da mu kdorkoli na kakršenkoli način nasprotuje. Prav zato Elici odredi stražarja Andija, da jo nadzoruje, a Elica in Andi se zaljubita.

Čeprav je zgodba preprosta, nekateri bi rekli celo klišejska, je kvaliteta romana drugje. Ta je vidna predvsem v psihološkem orisu glavnih likov, v opisu njihovega spreminjanja in razmišljanja. Največjo preobrazbo doživi Elica, ki se iz naivnega in nedolžnega kmečkega dekleta najprej spremeni v malomeščansko gospo, kasneje pa jo začne ta zunanji blišč in ponarejenost dušiti, začuti, da se izgublja, zato začne iskati pot, ki jo zopet privede k svojemu iskrenemu Jazu. Njen protipol je Ivan, ki se hoče otresti svoje preteklosti, spominjanja, da je bila njegova družina revna, zato poskrbi, da njegov Jaz prevzame malomeščanska pravila in vrednote (pa čeprav so še tako neiskrene), to pa zahteva tudi od svoje družine, saj si želi, da ga Sobočani spoštujejo in občudujejo. Ko Elica odkrije, kdo je Ivan, med njima postavi mejo, ki jo on nikoli več ne zmore preseči.

Ivanu je važnejša druga meja – fizična meja, ki jo postavlja Mura v nemirnih časih ob koncu I. svetovne vojne, in politične spremembe, ki se bodo dogodile. Ker mu Mura daje kruh, zlatarji namreč iščejo zlato prav v tej reki, je Spranskyemu zelo pomembno, kakšne zgodovinske spremembe se obetajo. Mura, kot v mnogih drugih Lainščkovih romanih, pa ni opisana kot le naravni pojav, ampak v sebi nosi tudi simbole. Je Hrana, je Erotika, je Odrešitev, je Skrivnost. To občutenje Mure je bližje vaščanom, ki še znajo spoštovati preteklost, tradicijo, mite, duhovno, ki je naša esenca, bit.

Poleg odlične karakterizacije oseb me je navdušil tudi slog pisanja. Prav čuti se, kako je Lainščku blizu ta del Slovenije, kako črpa moč in navdih iz narave, Mure. Z natančno izbranimi besedami (veliko je tudi prekmurskih) nam predstavi svet, obogaten z Intuitivnim in Mitskim, ki ga uspešno prenese v roman.

Letošnji maturanti imajo res veliko srečo pri knjižnih izbrankah za esej. Tako Gospa Bovary kot Ločil bom peno od valov predstavljata velik bralski užitek  in prinašata mnogo idej za razglabljanje in razmišljanje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Italo Calvino: Baron na drevesu

Italo Calvino, ki mu literarni teoretiki največkrat prilepijo oznako postmodernist, je leta 1957 kot drugi del trilogije Naši predniki izdal roman Baron na drevesu, ki ga lahko pol stoletja kasneje končno beremo tudi v slovenskem jeziku. Roman  je postavljen v 18. stoletje, v Italijo, v čas razsvetljenstva ter velikih družbenih sprememb, ko se 12-letni baron odloči, ker noče pojesti polžev za kosilo in ga  oče zato okrega, splezati na drevo. To dejanje je najprej označeno kot posledica baronove trmoglavosti in upora proti očetovi reakciji, kasneje pa kot del njegove življenjske filozofije, saj baron Cosimo ne stopi več na tla in preživi vse svojo življenje na drevesih. A vendar ni zaradi tega nič manj v stiku z ljudmi okrog sebe. Kmetom je v pomoč pri poljedeljskih opravilih, dekleta osvaja s svojo drugačnostjo in skrivnostnostjo, poleg tega pa skrbi tudi za svojo izobrazbo, študira vodilne razsvetljenske mislece ter si z njimi dopisuje.

Njegove dogodivščine so popisane tako zanimivo in privlačno, da bralec le stežka odloži knjigo. K privlačnosti prispeva tudi žlahten in bogat jezik, poln asociacij na čas razsvetljenstva. S svojo zgradbeno strukturo spominja na pustolovski roman, baročni pikareskni roman, kar delu prida še dodatno kvalitetno vrednost. Globlji vpogled v Cosimovo življenje nam prikliče sodobnega intelektualca, ki se odtrga družbenim smernicam, “spleza na drevo”  in z distance dejavno posega v družbeno celico. Biti, a obenem tudi ne biti (Kaj ni to srž problema postmodernizma?) mu omogoča, da gnete in preoblikuje svojo naturo ter postane mislec, ki preseže filozofske in družbene okove svojega časa.

Roman je, prav zaradi svoje večplastnosti, ki  pa je ubesedena na lahkoten, privlačen, humoren način, literarni presežek, in ga zato zelo priporočam v branje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Evald Flisar: Na zlati obali

V novem romanu Evald Flisar zopet potuje. Tokrat se njegovi protagonisti odpravijo v Afriko, vse pa povezuje skrivnostno izginuli popotnik Igor Hladnik, pisatelj potopisov, ki ga vsi protagonisti kot bralci poznajo in ga občudujejo. Eden izmed popotnikov je celo njegov sin, ki se odpravi po stopinjah očetovega zadnjega nedokončanega romana, ker ga želi na ta način bolje razumeti, s tem pa tudi sebe. Oče je namreč družino pred mnogimi leti zapustil, sinovo potovanje na Črno celino pa je zanj priložnost, da si pojasni očetov odhod ter ga morebiti celo najde. Ostala dva popotniška para sestavljata slovenski zakonski par ter par iz Velike Britanije. En par je Afriki, ker so ga tako navdušile Hladnikove popotniške knjige, drug je tam zaradi študijskih razlogov. Kot pa je pri Flisarju že običajno, se popotovanje akterjev spremeni v duhovno samoodkrivanje.

In ravno tu leži problem. Flisar je že v večni uspešnici Čarovnikov vajenec mojstrko upodobil posameznikovo fizično potovanje z notranjim duhovnim iskanjem, v svojem zadnjem romanu Na zlati obali pa je videti, kot da gre za ne preveč dobro reciklažo že znanega romana. Liki so šablonsko izrisani,  avtor bi jim moral posvetiti več svojega časa. Tudi njihova duhovna (ne)preobrazba ni preveč zanimiva in ne prinaša nič svežega v pisateljski repertoar Evalda Flisarja. Še najboljši je pisatelj v opisu Afrike. Iz romana se da razbrati, da jo avtor dobro pozna, in nam jo ponudi vso prašno in vročo, pa vendar privlačno in drugačno.

Če niste preveč zahtevni bralci in vam je všeč Flisarjev način upovedovanja snovi, potem boste lahko uživali tudi ob njegovem zadnjem izdelku. Jaz, sem iskreno, pričakoval več. Pa vendar se mi zdi, da bo Flisar tudi naslednje leto eden izmed kandidatov za Kresnika …

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

  • Share/Bookmark

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Gospa Bovary je postala že moja stara znanka. Spoznala sva se v srednji šoli, se ponovno obiskala, ko sem bil na faksu ter član bralnega kluba, tokrat pa sem jo povabil na obisk, ker sem jo želel predstaviti maturantom, ki bodo o njej pisali na letošnjem maturitetnem eseju.

Je gospa, ki je in bo vedno sprožala debate. O njej sem slišal, da je pokvarjena, zmedena, nezmožna prave ljubezni, slaba mama in žena, pa tudi umsko bolna ženska, ki bi jo bilo potrebno zapreti v norišnico. Potem pa so tudi takšni – resda v manjšini – ki so v gospe Bovary videli nezadovoljno žensko, hlastečo po idealu ljubezni, vedno razočarano, ker grala ljubezni nikoli ni dosegla. Ti jo ne obsojajo, pravijo, da jo razumejo, da sočustvujejo z njeno bolečino nedosegljivega, celo najdejo se v zgodbi. Njena življenjska zgodba je zbujala različne reakcije že kmalu po izidu leta 1857. Tako je bil pariški državni tožilec po izidu knjige  prepričan, da je zgodba pokvarjena, nemoralna in zahteval, da se knjigo prepove izdajati. Ni mu uspelo. Roman je kmalu postal pravi prodajni hit, pa tudi tema mnogih pogovorov v pariških krogih.

Ko sem moral roman prebrati v srednji šoli, sem bil do vsebine indifirenten, pač še eno delo, skozi katerega se je bilo potrebno pretolči, da sem lahko napisal šolski esej. Emma Bovary je postala moja prijateljica na fakulteti. V njej sem videl predvsem žensko, ujeto v vlogi, ki so ji jo pripisovali družebni kodeksi 19. stoletja in ki si je drznila, čeprav za ceno lastnega življenja, poiskati tisto, kar naj bi jo osrečevalo. Zato je prešuštvovala, bila nezvesta možu. Soprogu Charlesu ne moremo očitati drugega kot to, da ni briljiral v čustveni inteligenci, bil je osebnostno zelo dolgočasen in “običajen”, torej pravo nasprotje gospe Bovary.

Ni opravičila za njen odnos do hčerke, ki jo je bolj kot živo bitje dojemala kot tujo stvar in ji zamerila, ker ni bila fant. Prav tako je bila do svojega moža velikokrat neupravičeno osorna in prezirljiva. Bila je lahkomiselna in je zapravljala denar, čeprav je bila v velikih dolgovih. A skozi vse te nam tako znane človeške odklone, je bila predvsem samo človek, ki si je želela ljubezen, biti ljubljena, oboževana in naveličana utesnjene vloge žene in matere. Neka srednješolka mi je dejala, da se ji Emma Bovary razlikuje od drugih žensk predvsem v tem, da ni bila tiho in potrpela kot ostale ženske, ampak je sledila svojim željam in potrebam. Nekaj, je zaključila, kar ne stori mnogo žensk tudi danes, ko je svet popolnoma drugačen.

Moje zadnje branje romana je bilo predvsem posvečeno Flaubertovemu slogu in ironiji v romanu. Kakšen mojster ubesedovanja! Njegovi opisi čustvenih stanj glavne protagonistke, opisi zunanjega dogajanja so tako precizno opisani, pa vendar s tako izbranimi besedami, da se nam, bralcem, zdi, kot da smo tam, del dogajanja, del Emme, njeni tihi zavezniki ali sovražniki. Dodaten estetski užitek nam Flaubert pričara tudi s prefinjeno ironijo, ki je posejana po celem romanu in nam razkriva pisateljevo stališče do družbe, njenega srednjega sloja malomeščanstva in  dvoličnosti, zaplankanosti in neinteligence, ki jo je ta sloj proizvajal.

In verjetno ste že uganili iz zgornjega besedila – da, roman vam toplo priporočam :) )

Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

Robert Perišić: Naš človek na terenu

Hrvaški pistatelj Robert Perišić je že s svojim romaneseknim prvencem Naš človek na terenu pobral nagrado časopisa Jutranjega lista za najboljše prozno delo leta 2007. Perišić namreč lucidno, zajedljivo, cinično pa tudi z veliko grenkobe opisuje mlajšega državljana Hrvaške, ki se v posttranzicijskem času ne znajde najbolje. Faliran študent dramaturgije, zdaj urednik ekonomske priloge dnevnega časopisa in nekdanji roker, se skuša obdržati na površju hrvaškega banalnega vsakdanjika, čeprav ima velike težave s prilagajanjem. Pri tem mu ne more pomagati niti dekle – nekoč njegova velika zaveznica proti absurdnosti hrvaške sodobnosti – ker se tudi ona začenja prilagajati temu okolju, ko jo mediji opazijo kot glavno igralko v neki sodobni priredbi Brechtove drame Mati Korajža in njeni otroci (ki je prav tako plitka in absurdna kot svet, v katerem živi mladi protagonist). Ko pri časopisu odkrijejo, da je protagonist kot dopisnika v Irak poslal svojega norega sorodnika, časopisu pa lagal o tem, kdo je ta dopisnik, ga nemudoma odpustijo, kar povzroči, da glavni lik preneha plavati s tokom vsakdanje Hrvaške.

Tudi mene je Perišič navdušil z mešanico humorja (tako značilnega za ta geografski prostor) ter kompleksno in predvsem realno predstavitvijo sodobnega posameznika, ki je ujet v turbo kapitalizem postsocialistične države, kar pa njemu, ki živi, čuti, razmišlja drugače, povzroča velike težave, saj novo filozofijo države ne odobrava, živeti drugače pa ne (z)more. Edino, kar me je zmotilo pri romanu, pa nima nič opraviti s Perišičem, temveč s prevajalcem oziroma lektorjem (če je prevod sploh lektoriran), saj je v delu kar nekaj pravopisnih in slovničnih napak, ki si jih založba, kot je Študentska založba, ne bi smela dovoliti.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Radka Denemarková: Denar od Hitlerja

Češki literati se radi vračajo v čas po II. svetovni vojni, v povojni kaos, ko se je uničevalo vse, kar je dišalo po starem in se je delala nova (ne)pravična zgodovina. Mohorjeva založba je tako v prejšnjem letu izdala roman češkega pisatelja Alexa Koenigsmarka Obisk iz temin (o katerem sem že pisal), ki je v ospredje postavil akterja, ki se je boril na t.i. pravi strani za češko osvoboditev izpod nemškega nacizma, roman Radke Denemarkove Denar od Hitlerja pa si za svojo glavno protagonistko izbere Sudetsko Nemko, Židinjo. Med vojno je bila zaprta v koncentracijskem taborišču, po vojni, ko se hoče vrniti nazaj na očetovo posestvo, pa jo iz vasi izženejo Čehi in jo razlastijo, saj je po narodnosti Nemka in je zato njihova sovražnica. Roman se zatem prestavi v leto 2005, ko hoče glavna akterka Gita dokončno dobiti nazaj izgubljeno posestvo, a jo navkljub drugačni politični klimi vaščani še vedno ne sprejmejo za sebi enako.

Radka Denemarková je mojstrica v opisovanju človeških občutij. Zelo plastično, živo, z obilico inovativnih in močnih metafor riše Gitino notranje življenje, in bralec ravno preko njenih zaznav, razmišljanj, čustev spremlja potek zunanjega dogajanja. Čustva so tista, ki vodijo k akciji, in čeprav bi pisateljica lahko naslikala zelo črno-bel roman, kjer bi glavno protagonistko naslikala kot žrtev, vaščane pa kot rablje, zna pokazati, da je resnica slikovita, polna barv, kakor so tudi ljudje, ki nosijo vsak svojo resnico. Pozorno branje odkrije za metaforami globljo simboliko, ki bralca nadgradi še z dodatnimi sporočili, zato branje tega pretresljivega romana močno priporočam.

Roman je izšel pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: Macht und Rebel

Roman Mach und Rebel lahko v prenekaterem bralcu vzbudi odpor, zaničevanje ali gnus. Je knjiga, ki bi jo lahko nekateri označili za nemoralno, škodljivo, brez prave substance in napisana le zato, da šokira, da je njena vrednost le v sprevrženem podajanju provokativnosti. In roman je res provokativen: glavni protagonist sovraži svet, je ksenofob, nacist, pedofil. Ne izbira besed, ko skuša izraziti svoja mnenja in nima nobenih zadržkov, ko seksa s 13- in 12-letnico ter uživa mamila z njunimi enako starimi priseljenskimi arabskimi prijatelji. A Rebel, glavni lik, je drugačen od ostalih likov v romanu le v tem, da to jasno pokaže, ostali tega javno ne izražajo,  a se skrivoma slinijo nad mladoletnicami. Kot skrajen primer le-tega pisatelj prikaže očeta 13- in 12-letnice, ki masturbira na internetni video, kjer njegovi hčerki seksata z Rebelom in Rebelovim kompanjonom Machtom. Torej, dosti je razlogov, da se bi se bralec lahko zgražal. A vendar, če se delo pogleda z distance, se vidi namen in ideja Falbakkenove pretirane provokativnosti.

Pisatelj predstavlja svet, ki je globaliziran, do skrajnosti liberaliziran in egoističen, kjer si posameznik ne postavlja svojih osebnih meja in hlasta le po zadovoljevanju svojih lastnih užitkov. Prav zato človek v sebi propada, vegetira, je dekadenten, samuničujoč in mu je užitek najpomembnejši. To je svet, kjer tudi družba nima več postavljenih meja, kjer se marketinški mainstream in subkulturni svet spečata in med njima ni več razlik, vse je isto, tudi ponaredek se ne loči več od originala. Svet, ki ga vidi Norvežan Faldbakken je moreč in krut. Da bi lahko to vizijo sveta predstavil, si je za svoj slogovni postopek izbral najmanj boleč način: ironijo, satiro in provokacijo. In če se bo bralec upal prebiti preko prve strani, kjer si že takoj glavni lik nabije kumaro v anus, bo dobil dokaj detajlen pogled v duha današnje družbe.

Macht und Rebel je drugi del Faldbakkenove trilogije Skandinavska mizantropija (čeprav trilogija, se vsako delo bere kot samostojna celota). Prvi del The Cockta Hola Company je prav tako izšel že v slovenščini, obe knjigi pa je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Christa Wolf je prominentno ime nemške literature. Čeprav še vedno ustvarja, so si književni teoretiki soglasni v tem, da je svoj ustvarjalni vrhunec dosgela v času obstoja Vzhodne Nemčije. Pisateljica je bila namreč pomembno ime vzhodnonemške literarne srenje, zasedala je tudi eno izmed vodilnih mest v partiji. Pred nekaj leti so jo celo osumili, da je sodelovala z zlogasno nemško tajno policijo Stasi, kar pa je zanikala ter se pred obtožbami umaknila v Ameriko.

Tudi roman Razdeljeno nebo svoj dogajalni prostor poišče v Vzhodni Nemčiji tik pred izgradnjo berlinskega zidu, kot glavno protagonistko pa predstavi mlado in naivno Rito, ki živi na deželi. Ko na vasi počitnikuje kemik Manfred, se Rita zaljubi vanj ter odide z njim živet v Berlin. Šele tu pa začne Rita pridobivati  prve življenjske izkušnje, se osebnostno in intelektualno oblikovati, pri tem pa tudi spoznavati, kdo sploh je Manfred in kakšna je njuna veza. Rita in Manfred tako skozi roman pridobivata simbolni pomen, saj Manfred predstavlja Zahodno, Rita pa Vzhodno Nemčijo  – in pisateljica kot zvesta pripadnica svoji socialistični državi, je vidno na strani glavne akterke.

Prav avtoričina preveč vidna empatija do glavnega lika mi je bila nekoliko moteča. Nežnost, milina, ki jo poklanja Riti, zna zaiti v pretirano razčustvovanost, ki je ponekod že na meji osladnosti. Je pa pisateljica zelo spretna in učinkovita v strnjenem podajanju svojih misli. Za predstavitev določenega motiva ne porabi dolge verige besed, ampak uspe vse skupaj kvalitetno izraziti v kratkih stavkih, zato je ponekod potrebno počasno ali večkratno branje, da nas doseže vsa teža pisateljičinih misli.

Roman priporočam predvsem ljubiteljem ljubezenskih romanov, ki želijo več kot le tipični zaplet/razplet, ki ga je ponujala Victoria Holt v svojih delih.

Delo je izdala Družba Piano, 2010.

  • Share/Bookmark

Zoran Drvenkar: Sori

Napisati kvaliteten žanrski roman je težko. Potrebno je upoštevati vsaj ključna, najpomembnejša pravila, ki jih določen žanr zahteva, ob tem pa tudi paziti, da je roman zanimiv in privlačen za bralce. Velikokrat avtorji želijo preseči kalup žanra z drugačnimi pristopi do teme, ideje, zunanje zgradbe dela itd., kot je običajno za določen žanr, ter tako pokazati svojo inovativnost, unikatnost pa tudi odnos do samega žanra. Prav takšen je tudi Drvenkar. Njegov kriminalni roman je daleč od običajnega. V glavnih vlogah nastopajo štirje mladi, ki odprejo agencijo za opravičevanje. V imenu naročnika se opravičijo stranki, ki jo je naročnik na kakršenkoli način prizadel. Sprva je posel  za štiri mlade prijatelje zelo donosen, imajo veliko naročil, a se jim življenje spremeni, ko ne vedoč, sprejmejo naročilo človeka, ki hoče, da ga opravičijo pred tistimi osebami, ki jih on umori.

Drvenkar pa ni drugačen samo v vsebini kriminalne zgodbe, neobičajnost romana je vidna tudi v zunanji zgradbi. Roman nima linearne strukture, temveč skačemo v času, ki ga avtor označuje z oznakama Prej in Potem. Žanr hoče Drvenkar preseči tudi s tem, da veliko pozornosti nameni dramatičnemu v kriminalki – in prav tu mi je pisatelj najšibkejši. Zelo malo je namreč pisateljev, ki znajo dramatičnost predstaviti iskreno in živo, velikokrat se namreč ta dramatičnost prelevi v patetičnost, solzavost, sladkost in kičavost. Podobno je tudi z Drvenkarjem: za opis psihične groze, ki jo doživljajo prijatelji, ker so potegnjeni v svet zločina, se poslužuje takšnih stavčnih struktur, da ti opisi stanj izzvenijo zelo trdo, neiskreno, tekst mi postane že skoraj patetičen, ker se Drvenkar tako močno trudi za učinek usodnosti in drame.

Roman Sori ima torej dobro zasnovo in idejo, manj kvaliteten pa mi je pri opisovanju čustvenih viharjev, ki jih doživljajo glavni protagonisti. (Mogoče pa je kriv prevajalec, ki tega ni znal dobro ubesediti v slovenščino.)

Kriminalko je izdala Cankarjeva založba, 2010.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »