Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Ko sem začel brati roman Irene Velikonja Naj počiva v miru, sem bil prepričan, da bom posegel po romanu, ki hoče posnemati tradicijo kmečkih, socialnorealističnih romanov, kjer se tragika druži s patetiko. Nisem se mogel bolj zmotiti. Delo je neizprosna satira obnašanja Makarevičevih Slovenceljnov in Cankarjevih licemercev iz doline šentflorjanske.

Roman nam predstavi tri sestre: Avgusto, Julijano in Majo. Po smrti očeta, vdovca Petra Podlogarja, se zberejo v njegovi hiši in se dogovarjajo o pokopu ranjkega očeta. Za sestre, predvsem starejši dve, je najpomembnejše, da bo pogreb dostojen, na nivoju, in ne bo puščal nobenih možnosti za tračarjenje vaščanov. Videz je zanje vse. Nikakor ne sme priti do padanja okostnjakov iz omare. Njavečja skrb sester Podlogar je, da svet še naprej živi v utvari, kako ugledna družina so. A glede na število neprijetnih skrivnosti, ki jih nosijo s seboj, bo to neizmerno težko.

Pohvallil bi pisateljičino tipizacijo karakterjev glavnih oseb v romanu. Čeprav stojijo različno na družbeni lestvici, so si v svojem bistvu zelo podobni: sebični, pohlepni, nesramni, posmehljivi, narejeni, licemerski, na videz moralni čistuni, v sebi pa potapljajoči se v gnojnico lastne nizkotnosti in plitkosti. Velikonja te like predstavi zelo zabavno, verjetno zato, da nas pogled v ogledalo ne bi preveč bolel.

Menim, da bi delo prišlo še bolj do izraza, če bi prevzelo književno obliko drame. Predvsem bi moral biti roman krajši, tako bi ideje dobile še več ostrine. Preveč balasta vedno uspava bralca. In če je bilo v delu ogromno poudarka namenjeno interakciji med sestrami in njihovimi družinami, je Velikonja (pre)malo časa posvetila odstranitvi skrivnostnih tančic iz življenja starega Podlogarja. Le v fragmentih izvemo za njih, pa še to zelo nejasno. Z bolj jasno pripovedjo o življenju Petra Podlogarja bi bila dejanja sester logično bolj utemeljena, prepad med resnico in lažjo pa bi pred bralci ležal še bolj globoko in boleče.

Knjigo priporočam v branje.

Roman je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Chris Cleave: Druga roka

Angleški roman Druga roka je napisan obrtniško zelo spretno. Bralce bo navdušil s svojo zmesjo sentimentalnosti, čustvene in žalostne zgodbe, humorja, likov, ki ti zlezejo pod kožo in končnega močnega sporočila.

Roman pripoveduje dve zgodbi. Najprej je tu Čebelica, ki pobegne iz Nigerije v Veliko Britanijo, zato ker želi poiskati Sarah, urednico modne revije, ter njenega moža Andrewa, prav tako novinarja. Njeno vas so požgali, vaščane pobili, ker se je pod njihovimi nogami pretakala nafta, Čebelica kot očividka pokola pa prav tako ni bila varna pred zločinci. Andrew in Sarah, ki sta bila takrat na počitnicah v Nigeriji, sta pomagala Čebelici, zato se odloči, da bo v Veliki Britaniji poiskala prav njiju. Po dveh letih v azilnem domu v Veliki Britaniji mladi Nigerijki uspe priti do Sarah.

In je zgodba o Sarah, na videz uspešni ženski, ki ima vse: inteligentnega moža, ljubkega sinčka, dobro sužbo in finančno stabilnost. A pod to masko ugodnega življenja, se skriva Andreweva depresija, njuni prepiri in Sarahino varanje moža. Andrewa dokončno premaga bolezen in se obesi. Sarah, ki le počasi asorbira novonastalo situacijo, se na dan pokopa moža pri njej oglasi še Čebelica. Čeprav je sprva videti, da Sarah danim težavam ne bo kos, ji prav Čebelica, čeravno tako različna od nje, pomaga najti nov življenjski smisel.

Kot številne bralce po svetu, knjiga je namreč vellika mednarodna uspešnica, je tudi mene pritegnila zgodba. K privlačnosti fabule zelo močno prispevajo osebe v romanu. Oba ženska lika sta predstavljena tako simpatično, da se bralec zelo hitro čustveno naveže na njiju in se z njima radosti, jezi, predsem pa upa, da bosta obe našli svoj srečni konec. Nekoliko me je zmotil le preveč sentimentalen zapis fabule, rajši imam, če so povedi vsaj malce misteriozne, in je prepuščeno bralcu, ali bo znal te skrivnostne tančice razkriti, pri romanu Druga roka pa so povedi enostavne, preproste in brez prevelike metaforike nosijo sporočila za bralca.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Linden MacIntyre: Škofova desna roka

Založbi Modrijan moram ponovno čestitati za izbor knjig, ki izhajajo v zbirki Bralec. Tokrat me je navdušil roman kanadskega novinarja Lindena MacIntyra Škofova desna roka. Roman presenetil že s samo tematiko, saj obravnava pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Glavna oseba romana je duhovnik Duncan, škofova desna roka, ki skrbi za to, da se duhovnike, ki so osumljeni pedofilije, brez vednosti javnosti, premesti v druge, odročne župnije.

Prav tako pa je tudi Duncan premeščen v eno izmed takšnih župnij, ko začnejo kanadski novinarji raziskovati spolne zlorabe med katoliškimi duhovniki. Cerkev se namreč boji, da bi se novinarji dokopali do njega in s tem tudi do informacij, ki jih Cerkev želi skriti pred javnostjo. Duncan v župniji spozna najstnika Dannyja, za katerega je duhovnik vedno bolj prepričan, da je bil spolno zlorabljen. Osumi prejšnega delujočega župnika v vasi, a še preden se dokoplje do kakšnikholi oprijemajočih odgovorov, Danny naredi samomor. Duncana začne vedno bolj dušiti krivda njegove službe, preteklih dejanj, njegove nemoči ob Dannyjevi smrti, zato se zateka v objem pijače. Ko Cerkev izve za njegove težave z alkoholom, ga hitro pošlje na zdravljenje, saj se zave, da mu ni več zaupati, da javnosti ne bo razkril zlorab.

Pisatelj zelo dobro predstavi kompleksnost Duncanovega značaja in njegovega položaja v družbi. Duncan je razpet med lastno krivdo zaradi zlorab v Cerkvi in “umazano” delo, ki ga mora opravljati v njenem imenu ter njegovo lojalnostjo tej instituciji. V pomoč mu ni tudi njegov značaj, saj Duncan ni človek, ki bi takoj, ko je posumil, da je bil njegov sovaščan zlorabljen, aktivno pristopil k zadevi in jo skušal rešiti, ampak predvsem stoji v ozadju, se utaplja v lastnih dvomih, obsesijah, vprašanjih. Kot njegovo nasprotje je predstavljen duhovnik Alfonso, ki ga je Duncan spoznal med službovanjem v Hondurasu, in ki na koncu Duncanu le prinese odgovor, kako ravnati in predvsem, kako se pokesati dejanj, ki jih ne moremo več spremeniti.

Roman tudi oblikovno ni najlažje branje. Zgodba ne poteka linerano, celo odstavki v posameznem poglavju skačejo iz duhovnikove preteklosti v njegovo sedanjost ali pa preskakujejo dogodke v sedanjosti in se kasneje vračajo nazaj, da zapolnijo vrzeli. To je predvsem zato, ker sledimo njegovemu razmišljanju, človekovo razmišljanje  pa ni nikoli ravna črta, ampak je zamotan klopčič razmišljanj o preteklosti, sedanjih dogodkov in samospraševanj, kakšna bo prihodnost. Prav ta analitičen pristop k romanu nam Duncana in njegovo osebno tragedijo še bolj približa in nam ne ponuja črno-bele slike dogodkov, ki so se dogajali (in se verjetno še) pod okriljem Cerkve.

Kot že napisano, roman je izdala založba Modrijan, 2011.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: The Cocka Hola Company

Ko bralec vzame v roke roman Matiasa Faldbakkena, dobro ve, kaj lahko pričakuje: svet, kjer je vrednota le pojem v slovarju, ljudi, preobjedene dobrin in vsega materialnega, ki plavajo v dolgočasju, nasilju in zadovoljevanju svojih seksualnih potreb. Življenje temelji na hipnih fascinacijah, zaničevanja so deležni globlji premisleki o sebi in svetu. Svet se napaja iz deziluzij, rušenja tabujev, amorale in absorbcije seksa, nasilja, perverzij, drog in alkohola.

Kot predstavnike takšne filozofije življenja Faldbakken opiše zaposlene v podjetju Dezirevolucija, ki snema pornofilme, z dobičkom, ki ga ta dejavnost prinaša, pa financirajo še druge projekte v podjetju. Njihov idejni vodja je Simpel, impotentnež, ki vso svojo energijo vlaga v uresničevanje diverzantskih akcij proti ljudem in idejam, ki hipokritično predstavljajo prevladujoče smernice in etično naravnanost v družbi. Tako je eden izmed projektov namenjen Spidu, moškemu, ki mora biti vsak dan ves čas pijan, dokler ne umre, Simpel pa v eni izmed svojih akcij zadrogira kulturno delavko, tekstilno oblikovalko, in jo tetovira po trebuhu, ter s tem prikaže zaničevanje do kulturne prepotentnosti.

Edina razlika med obrobneži (zaposlenimi v Dezirevoluciji) in mainstream predstavniki (policaj, psiholog, podjetnik, arhitekt) je v tem, da obrobneži svojo amoralnost ne skrivajo, medtem ko ti drugi hočejo delovati zgledno, a se za zaprtimi vrati predajajo homoseksualnim perverzijam in večurnim masturbacijam. Kot edinega mlajšega predstavnika v tej družbi nam pisatelj predstavi Simplovega sina Lonila, 8-letnega dečka, ki s svojim vedenjem že nakazuje obnašanje prihodnje družbe. To bo še bolj odklonsko od sedanje, primitivnost in fizično ter nagonsko v človeku bo prevladovalo pred Kulturo in Družbenimi pravili.

Prebral sem že tudi tretji del Faldbakkenove Skandinavske mizantropije z naslovom Unfun, vendar o njej ne bom pisal, ker ponavlja teme in ideje iz prve in druge knjige. Najbolj uspešno je satiro in svoje idejne postavke pisatelj združil v drugem delu Macht und Rebel (o tej knjigi sem pisal tu: http://knjigosfera.blog.siol.net/2011/01/23/matias-faldbakken-macht-und-rebel/), in medtem ko v prvi knjigi še lovi ravnovesje med humorjem in kritiko, pa v tretjem delu humorja skorajda ni več in nam ostane samo še tragika.

Knjigo je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

David Benjamin: Sedem

Preden se poletje odlogira in odide drugam, priporočam za vse tiste, ki še iščete poletno čtivo, da si rezervirate par dni na počitnicah tudi za branje romana Sedem slovenskega pisatelja s skrivnostnim psevdonimom Davida Benjamina.

Junaki Dana Browna (tistega, ki je napisal famozno De Vincijevo šifro) in njihove dogodivščine so v primerjavi z dogodivščinami Benjaminovega junaka arheologa Petra Martina kot otroška igra malčkov v pesku. Arheolog Martin po smrti žene Larise začne s terapijo regresije, saj upa, da mu bo to pomagalo iz krempljev depresije, v kateri se je znašel po njeni smrti. Regresija ga popelje v čas Vikingov, renesanse in nacistične Nemčije. Njegove regresije so polne podatkov, ki začnejo zanimati skrivnostno združbo, ki ga hoče zaradi potovanj v prejšnja življenja ugrabiti ter iz njega izvleči čimveč podatkov za načrt, ki bi lahko spremenil Svet.

Da, vsebina romana se resda nekoliko poigrava z zakoni logičnosti in resničnosti, ampak zato se njen čar le še poveča. Všeč mi je bilo, ker je zgodba dobesedno do zadnje strani napeta, pohvale gredo Benjaminovi obrtniški spretnosti, roman pa svojo privlačnost gradi tudi na tem, da se bralec sprašuje, ali je roman Sedem le parodija na podobne romane ali pa gre za uspešen poskus kosati se s podobnimi tujimi romani, ki jih slovenski bralci tako radi vzamejo v roke. Kakorkoli že, zabavali se bodo tako tisti, ki jo bodo brali kot parodijo kot ostali, ki bodo v njej videli napeto kriminalko, to pa tudi po zaslugi sloga, ki je boljši kot od marsikaterega tujega žanrskega pisatelja, med drugim tudi od Dana Browna.

Roman je izdala Študentska založba, 2011.

  • Share/Bookmark

Tom Rob Smith: Otrok 44

Otrok 44 je idealno poletno plažno čtivo. Je napeta kriminalka, dogaja se v Stalinovi Rusiji, glavni junak pa ne samo rešuje zapletenih zločinov, na sledi  mu je sam vrh Države, ki ga hoče ujeti, še preden bo naš junak rešil primer. Edino razočaranje prinaša konec: seveda zvemo, kdo in zakaj je moril, ampak razlogi za to so mi bili tako za lase privlečeni, da so me od zavijanja z očmi le-te prav začele boleti.

Leo Davidov  je vesten pripadnik Službe državne varnosti v času Stalinove Rusije. Verjame v Resnice, ki jih Država vbija svojim državljanom in verjame, da so vsi uboji disidentov ali možnih sovražnikov Države, pri katerih tudi sam sodeluje, pravični, saj bo to Rusijo naredilo le bolj močno in idealno državo, brez možnosti za rušenje njene veličine. Ko mu njegov sodelavec zaupa, da so njegovega sina umorili, Leo v to ne verjame, saj je Rusija država brez zločinov. Celotno zadevo mu Leo predstavi kot nesrečo – malčka je povozil vlak.

A za Lea se ideali, ki jih je postavila Država, kmalu zrušijo. V Sovjetski zvezi je veljalo pravilo, da so sumljivi vsi državljani. Vsak je lahko bil sovražnik Države in Stalina. Tako so ovadili tudi Leovo ženo, s tem pa je nenadoma postal sumljiv tudi Leo. Ker Leo verjame svoji ženi, ki zatrjuje, da je nedolžna, pobegneta pred državno policijo, ob tem pa poskušata še odkriti serijskega morilca, katerega žrtev je bil tudi sin sodelavca. Leo namreč kmalu odkrije, da je oblast skušala prikriti umor sodelavčevega sina, ki je bil že 44 žrtev serijskega morilca. Prepričan je, da bo prijetje morilca dovolj velik dokaz o njegovi nedolžnosti in pripadnosti Državi, a Država si bolj kot to želi utišati Lea, saj bi ji z odkritjem morilca  zrušil filozofijo, da v socializmu ni zločinov (Le zakaj bi bili, če pa so ljudje tako srečni?).

Potovanje Lea in njegove žene po Sovjetski zvezi ter iskanje sledi za morilcem je najzanimivejši in najbolj napet del romana. Pisatelj zna zelo privlačno opisati razmere v Stalinovi Rusiji in junaka postavlja v različne življenjske položaje, tako da bralci dobimo celovito sliko ruske družbe in njenega življenja. Seveda na svoji poti doživljata tudi različne nevarnosti, tako da je roman napet vse do konca, do odkritja zločinca. Kot že rečeno, celoten izdelek skvari le konec, saj se mi razlogi za zločine niso zdeli najbolj verodostojni, realni.

Torej, kdor ne želi na morju brati le revij in ljubezenskih puhlic, za klasike pa ga okolje ne stimulira, je Otrok 44 čtivo, ki je poleg kreme za sončenje obvezni del plažnega inventarja.

Kriminalko je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Markus Suzak: Kradljivka knjig

Če sem pri romanu Proti vetru govoril o emocionalnosti, ki ne deluje doživeto in stvarno, pa je roman Markusa Suzaka njeno nasprotje. Tudi Kradljivka knjig  je emocionalen roman, vendar pa so liki in zgodba tako močni, prepričljivi, da bralec izgubi distanco pred napisanim in doživlja z liki vso veselje in tragiko ter še dolgo po prebranem delu razmišlja o njih.

Narator zgodbe je Smrt, ki pa ni predstavljena kot grozna prikazen s koso, ampak kot empatična in nežna pobiralka duš, ki ima v času, v katerem se dogaja roman, veliko dela. Zgodba je namreč postavljena na začetek II. svetovne vojne, v Nemčijo, Smrt pa nam pripoveduje zgodbo o Liesel Meminger, ki s svojim mlajšim bratcem potuje h krušnim staršem, saj njuna mama ne more več skrbeti zanju. Na poti bratec umre, kar Liesel močno prizadene. Na pokopališču po pokopu bratca  grobarju ukrade knjigo, Priročnik o pravilnem pokopu ljudi, ker jo knjiga privlači, čeravno ne zna brati, pa tudi zato, ker ji bo služila kot spomin na bratca.

Šele počasi se Liesel navadi krušnih staršev, okolja, novih prijateljev. V veliko oporo ji je krušni oče Hans Hubermann, ki jo vsako noč miri, ko Liesel doživlja nočne more zaradi smrti bratca. Poleg tega jo nauči brati, s tem pa v njej zbudi močno željo po branju knjig. Ker ji družina zaradi pomanjkanja denarja ne more kupiti le-teh, se deklica odloči, tako kot je to storila že na pokopališču, da bo knjige ukradla, če si jih bo zaželela brati. Poleg očeta pa na Liesel naredi močan vtis tudi Max, Žid, ki ga družina skriva pred nacisti. Z njim se sproprijatelji, Max ji celo napiše majhno knjigo. Vse pa se spremeni, ko želi Hans pomagati Židu, ki ga nacisti v sprevodu drugih Židov vlečejo skozi mestece. Ker je storil nepopravljivo napako, da je v javnosti ponudil kruh Židu, postane za oblast sumljiv. Posledice Hansovega dejanja pa ne vplivajo samo nanj, ampak močno posežejo tudi v življenje Liesel in Maxa.

Poleg močnega čustvenega naboja, napete zgodbe in množice dobro opisanih različnih likov je odlika romana tudi v mnogoplastnosti sporočil, ki jih prinaša. Roman se ubada s težo in mogočnostjo krivde, ki jo posameznik nosi in vpliva na njegova dejanja. Predstavi nam drugačno Nemčijo, prebivalce, ki niso enostransko podpirali Hitlerja in nacizma, le molčati so morali zaradi lastnega preživetja (kar vsiljuje se primerjava s socialistično Jugoslavijo, kar pa ni čudno, saj vsi totalitarni režimi podobno funkcionirajo), predvsem pa je to zgodba o knjigah in moči besed. O besedah, ki lahko zdravijo, božajo, pomagajo k smehu in prijateljstvu, lahko pa tudi uničujejo in ubijajo. Roman nas spomni na to, kako pomembno je negovati sebe in druge z izbranimi besedami.

Delo je velika svetovna uspešnica, dobitnica mnogih prestižnih knjižnih nagrad, goreči oboževalci knjige pa že zbirajo peticije, da bi se po njej posnel  film. Tudi sam knjigo zelo zelo priporočam, prepričan pa sem tudi, da je roman zaradi prej naštetih razlogov lahko odlično darilo. Je tiste vrste roman, ki se ga z vsakim branjem bere drugače.

Delo so izdale Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark

Juan Eslava Galan: Mula


Roman Juana Eslava Galana Mula nas popelje v čas španske državljanske vojne in nam predstavi Juana Castra Pereza, mulovodca na strani nacionalistov. Juan je preprost, prijazen, vedno pripravljen pomagati svojim soborcem, a ne preveč inteligenten posameznik, ki v obrisih spominja na vojaka Švejka. Zaupnico in prijateljico si najde v muli Valentini, ki jo reši, ko osamljena tava po gozdu, in si jo želi odpeljati po vojni domov. Iz anonimnosti ga povzdigne dogodek, ko se mu preda devet vojakov republikancev, in ker je potrebno skrbeti za višanje španskega rodoljubja in morale, mediji predstavijo Juana kot nacionalnega junaka, ki je lastnoročno premagal upirajoče republikance. Zaradi tega ga k sebi pokliče general Franco in mu dodeli medaljo hrabrosti. Juan se ne brani pozornosti, a vse kar si resnično želi je, da bi se zopet vrnil k svoji muli Valentini, in poskrbel za to, da varno z njim preživi vojno.

Največja vrednost romana Mula je v kompleksnem opisu vojne. Čeprav pisatelj postavi glavno osebo v čas španske državljanske vojne, pa so opisane značilnosti te vojne tako arhetipske, da se jih da primerjati z opisi drugih vojn. Vojna je predstavljena kot absurd, ki jo vodijo tisti, ki sedijo v foteljih daleč stran od nje (general Franco), vojaki na fronti pa postanejo objekti, razčlovečeni posamezniki, s katerim foteljski vojaki skušajo doseči svoj cilj. Ta absurdnost in tragičnost vojne je vidna predvsem v odlomku, ko si republikanci in nacionalisti ob vodnjaku, kjer prihajajo po vodo, izmenjujejo različne predmete, se pogovarjajo, se prijateljsko poslovijo, potem pa se odidejo naprej bojevat drug proti drugemu. Ko Juan sreča svojega mladostnega prijatelja, ki je zdaj republikanec, se do njega še vedno obnaša kot do prijatelja in niti pomisli ne na to, da mu je zdaj sovražnik.

Farsičnost in tragikomičnost vojne v romanu doseže vrh v opisu podeljevanja medalje Juanu za vojno hrabrost. Sam nastop generala Franca in celoten ceremonial delujeta odtrgano od realnosti, kjer je pomembno predvsem  to, da bosta postavljena rdeča preproga in fotelj za Franca. Ko soborci vprašajo Juana po vrnitvi nazaj na fronto, kakšen se mu je zdel Franco, zna Juan zelo dobro ovrednotiti bodočega vodjo Španije, ker ve o njem povedati le-to, da je majhen (kar izgubil se je v fotelju) in da ima visok glas. Tragikomičen je tudi odnos civilnega višjega sloja do vojakov na fronti. Juanu po ceremoniji vsi na hitro čestitajo, potem pa se od njega umaknejo, saj je vojak za njih nekaj inferiornega, tujega. Za žensko, ki jo sreča na proslavi in ga kasneje zvleče v posteljo, je prav tako le divja žival, divjak, ki ga hoče okusiti, ker je za njo Juan popolnoma drugačen od moških, s katerimi se običajno druži. Nespremenljivost in varnost najde vojak le v živali, muli in prav zato se močno trudi, da bi ostala živa.

Čeprav je slog dela zelo stvaren, malo je metafor, liričnega jezika sploh ni (vojna izžene liričnost in ohrani suhoparno poročilo), pa priporočam roman prav zaradi kompleksnosti predstave vojne, saj pisatelj v njej prikaže tragiko, farso, absurd in satiro.

Knjigo je izdala meni najljubša založba Modrijan, 2009.

  • Share/Bookmark

Angeles Caso: Proti vetru

Proti vetru pripoveduje življenjsko zgodbo revnega dekleta Sao iz Zelenoortskih otokov, ki mora preseči mnogo ovir, vzponov in padcev za dosego zaželjenih osebnih ciljev. Rodila se je mati samohranilki, ki jo je zapustila v rejo sovaščanki, sama pa odšla delat v Itallijo. Sao je bila bistra in pridna učenka, zelo si je želela študirati, vendar za to ni bilo denarja. Ker zase ni videla prihodnosti na otoku, je hotela  poiskati boljše življenje v Evropi, zato je odšla na Portugalsko. Tu je spoznala Bigadorja, Afričana, doma iz Angole, ki je prav tako kot ona želel živeti boljše življenje na Portugalskem. Sao in Bigador se zaljubita in Sao prvič dobi občutek, da se ji je nasmehnila sreča, a zelo hitro spozna, da jo je Bigador postavil pred najhujšo življenjsko preizkušnjo.

Angeles Caso je hotela napisati čustven, skorajda srce trgajoč roman. Prav zato se je izgubila v umetni patetičnosti, narejeni samo zato, da vzbuja sočutje pri bralcih (bralkah?) in ne deluje iskreno, resnično. Skorajda že preveč nazorno nam pokaže, da je na strani  glavne junakinje, da trpi in sočustvuje z njo, in prav zato njena emaptija do Sao deluje preveč umetno, prisiljeno. Čustven naboj knjige hoče podkrepiti ne samo z zgodbo, ampak tudi s slogom, in začne pisati nebuloze, kot je recimo ta: “Da, vse se je zgodilo novembra. Meseca, ki je žalosten in krut kot hijena. Meseca mrtvih in neutolažljivih somrakov … ” (str. 189) Oh, kako globoke in polne simbolike so te misli in oh, kako smešno in patetično izpadejo … Čustvenost, ki je narejena zaradi čustvenosti same.

Poleg tega je avtorica polna stereotipov in predsodkov. Prav vsi moški Afričani v knjigi so (mogoče zaradi tradicije, vzgoje, osebnosti …) slabi. Tisti, ki spoštujejo ženske, hitro umrejo, ostale pa avtorica opiše kot posameznike, ki se ne brigajo dosti za družino, posvečajo se bolj sebi (in mogoče ljubicam), pijejo, ne delajo in so bolj kot ne nasilni. Afričanke pa so njihovo popolno nasprotje. Ženske v romanu držijo skupaj, so pokončne, poštene, močne osebnosti, ki vztrajajo navkljub nesrečam; med seboj si znajo moralno, materialno in finančno pomagati. Svet pisateljice je poenostavljen, črno-bel, zopet zato, da čustvena plat zgodbe s to polarnostjo še bolj izstopa.

Kdor si želi instant, poenostavljeno zgodbo, “ki posnema življenje”, en hiter, čustven fiks, potem mu bo roman všeč. Za vse ostale, ki pa si želijo poglobljeno, kompleksno zgodbo in like, pa bodo po prebranem romanu še bolj lačni in žejni kot prej (če se izrazim v slogu gospe pisateljice).

Knjigo so izdala Učila, 2011.

  • Share/Bookmark

Junot Diaz: Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo 2008 Junot Diaz v romanu Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa opisuje družino de Leon. Čeprav naslov omenja samo Oscarja, pa Diaz oriše tudi življenjske zgodbe njegove sestre, mame in deda. Družina de Leon živi v New Yorku, a njihove družinske korenine izhajajo iz Dominikanske republike, kar bistveno vpliva na njihov način razmišljanja in videnja stvarnosti. Predvsem to velja za Oscarjevo mamo, ki jo je režim dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla zaznamoval za vse življenje. Trujillo  je poskrbel, da so njenega očeta zaprli, ga razlastinili, njo pa prodali neki kmečki družini kot sužnjo. To in nesrečne ljubezenske eskapade so Oscarjevo mamo tako zaznamovovale, da nikoli več ni mogla uiti zagrenjenosti in pesimizmu, ki ju je prenašala na svoja dva otroka. Oscarjeva sestra hoče uiti mamini energiji, zato je z njo v večnih sporih, Oscar pa je bolj podrejen mami, saj se bolj kot z njenimi, ukvarja s svojimi problemi.

Oscar je vse prej kot prototip klasičnega dominikanskega moškega: mišičastega, mačističnega, vase zagledanega moža, ki podira ženske drugo za drugo. Oscar je namreč debel, sramežljiv nerd, ki doživlja posmeh svojih sovrstnikov, dekleta pa se ga izogibajo. Najbolj ga zanimajo znanstvenofantastični filmi in romani, predvsem knjige J.R.R. Tolkiena, pa  tudi sam piše romane. Nesrečen, ker ga okolica in predvsem ženske zavračajo, on pa si najbolj od vsega želi izgubiti devištvo in se predati strastni ljubezni, hoče narediti celo samomor, a ko mu bivša prostitutka končno nameni nekaj naklonjenosti, Oscar pokaže veliko srčnosti in poguma, da si njeno naklonjenost tudi obdrži.

Roman je zanimivo izrisana družinska saga, ki svojo inovativnost gradi tudi na opisu zgodovine Dominikanske republike in njenega dolgoletnega diktatorja. A mnogo te inovativnosti se izgubi v slovenskem prevodu. Zmotilo me je veliko število slovničnih in pravopisnih napak, neposrečena postavitev slovarja španskih besed na koncu knjige (prepričan sem, da knjiga ne bi izgubila kvalitete, če bi se prevajalka ali urednik knjige odločila vstaviti te besede v tekoče besedilo, ne pa da mora bralec skorajda vsako minuto odpirati slovar in brskati za prevedeno besedo, če hoče razumeti, kaj so glavne osebe hotele povedati), in tako je videti, da je Založba KMŠ zelo amatersko opravila svoje delo. Če se hočejo uveljaviti kot upoštevanja vredni založniki na slovenskem tržišču, morajo poskrbeti, da do takšnih napak v prihodnje ne bo več prihajalo.

Roman je izšel pri Hiši knjig, Založba KMŠ, 2009.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »