Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Christa Wolf je prominentno ime nemške literature. Čeprav še vedno ustvarja, so si književni teoretiki soglasni v tem, da je svoj ustvarjalni vrhunec dosgela v času obstoja Vzhodne Nemčije. Pisateljica je bila namreč pomembno ime vzhodnonemške literarne srenje, zasedala je tudi eno izmed vodilnih mest v partiji. Pred nekaj leti so jo celo osumili, da je sodelovala z zlogasno nemško tajno policijo Stasi, kar pa je zanikala ter se pred obtožbami umaknila v Ameriko.

Tudi roman Razdeljeno nebo svoj dogajalni prostor poišče v Vzhodni Nemčiji tik pred izgradnjo berlinskega zidu, kot glavno protagonistko pa predstavi mlado in naivno Rito, ki živi na deželi. Ko na vasi počitnikuje kemik Manfred, se Rita zaljubi vanj ter odide z njim živet v Berlin. Šele tu pa začne Rita pridobivati  prve življenjske izkušnje, se osebnostno in intelektualno oblikovati, pri tem pa tudi spoznavati, kdo sploh je Manfred in kakšna je njuna veza. Rita in Manfred tako skozi roman pridobivata simbolni pomen, saj Manfred predstavlja Zahodno, Rita pa Vzhodno Nemčijo  – in pisateljica kot zvesta pripadnica svoji socialistični državi, je vidno na strani glavne akterke.

Prav avtoričina preveč vidna empatija do glavnega lika mi je bila nekoliko moteča. Nežnost, milina, ki jo poklanja Riti, zna zaiti v pretirano razčustvovanost, ki je ponekod že na meji osladnosti. Je pa pisateljica zelo spretna in učinkovita v strnjenem podajanju svojih misli. Za predstavitev določenega motiva ne porabi dolge verige besed, ampak uspe vse skupaj kvalitetno izraziti v kratkih stavkih, zato je ponekod potrebno počasno ali večkratno branje, da nas doseže vsa teža pisateljičinih misli.

Roman priporočam predvsem ljubiteljem ljubezenskih romanov, ki želijo več kot le tipični zaplet/razplet, ki ga je ponujala Victoria Holt v svojih delih.

Delo je izdala Družba Piano, 2010.

  • Share/Bookmark

Zoran Drvenkar: Sori

Napisati kvaliteten žanrski roman je težko. Potrebno je upoštevati vsaj ključna, najpomembnejša pravila, ki jih določen žanr zahteva, ob tem pa tudi paziti, da je roman zanimiv in privlačen za bralce. Velikokrat avtorji želijo preseči kalup žanra z drugačnimi pristopi do teme, ideje, zunanje zgradbe dela itd., kot je običajno za določen žanr, ter tako pokazati svojo inovativnost, unikatnost pa tudi odnos do samega žanra. Prav takšen je tudi Drvenkar. Njegov kriminalni roman je daleč od običajnega. V glavnih vlogah nastopajo štirje mladi, ki odprejo agencijo za opravičevanje. V imenu naročnika se opravičijo stranki, ki jo je naročnik na kakršenkoli način prizadel. Sprva je posel  za štiri mlade prijatelje zelo donosen, imajo veliko naročil, a se jim življenje spremeni, ko ne vedoč, sprejmejo naročilo človeka, ki hoče, da ga opravičijo pred tistimi osebami, ki jih on umori.

Drvenkar pa ni drugačen samo v vsebini kriminalne zgodbe, neobičajnost romana je vidna tudi v zunanji zgradbi. Roman nima linearne strukture, temveč skačemo v času, ki ga avtor označuje z oznakama Prej in Potem. Žanr hoče Drvenkar preseči tudi s tem, da veliko pozornosti nameni dramatičnemu v kriminalki – in prav tu mi je pisatelj najšibkejši. Zelo malo je namreč pisateljev, ki znajo dramatičnost predstaviti iskreno in živo, velikokrat se namreč ta dramatičnost prelevi v patetičnost, solzavost, sladkost in kičavost. Podobno je tudi z Drvenkarjem: za opis psihične groze, ki jo doživljajo prijatelji, ker so potegnjeni v svet zločina, se poslužuje takšnih stavčnih struktur, da ti opisi stanj izzvenijo zelo trdo, neiskreno, tekst mi postane že skoraj patetičen, ker se Drvenkar tako močno trudi za učinek usodnosti in drame.

Roman Sori ima torej dobro zasnovo in idejo, manj kvaliteten pa mi je pri opisovanju čustvenih viharjev, ki jih doživljajo glavni protagonisti. (Mogoče pa je kriv prevajalec, ki tega ni znal dobro ubesediti v slovenščino.)

Kriminalko je izdala Cankarjeva založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Daniel Glattauer: Proti severnemu vetru

Roman Proti severnemu vetru je igriv, spogledljiv, zabaven dialog dveh akterjev – ženske in moškega – ki uporabljata za svojo komunikacijsko polje elektronsko pošto. Pogovor, ki se začne zaradi spleta naključij, ker Emmino elektronsko sporočilo pristane pri napačnem naslovniku, pri Leonu in ne pri uredniku revije, ki jo Emmi hoče odnaročiti, hitro preraste v flirt, v spogledovanje na daljavo, v igranje z besedami, kjer je iskrenost, drznost med akterjema še toliko večja, ker ni pogleda iz oči v oči. Zanjo je to odklop od vsakdanjega “vzornega družinskega življenja”, zanj sprememba po še enen neuspelem poskusu ljubezni z bivšim dekletom. A ta elektronska komunikacija postane tako močna, posesivna, da nadvlada ostale aspekte življenja obeh akterjev in posledično vpliva na življenje tistih, ki so povezani s protagonistoma.

Čeravno se zdi, da akterja vztrajata pri elektronskem dopisovanju prav zato, ker ta omogoča, da sta drug drugemu prav takšna, kot si želita, brez razočaranj, ki jih neizogibno prinaša fizično srečanje, pa se tudi v tej virtualni ljubezni ne moreta izogniti verbalnim bitkam, strahu, žalosti, pričakovanjem. Love is a battlefield, no matter where is born.

Zabaven, igriv, nenavaden ljubezenski roman, ki preseneti s svojo sporočilnostijo in hitrim notranjim tempom pripovedovanja. Priporočam!

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2010.

  • Share/Bookmark