Dezso Kosztolanyi: Neron, krvavi pesnik

Madžarski pisatelj Dezso Kosztolanyi je leta 1922 objavil roman Neron, krvavi pesnik in se s tem zapisal v madžarsko kanonsko literaturo. Knjigo naši vzhodni sosedje od njenega nastanka kar naprej ponatiskujejo, literarni teoretiki pa se strinjajo, da je roman eden izmed pomembnih mejnikov v madžarski literaturi, saj predstavlja začetek razvoja modernega romana na Madžarskem.

Kot že sam naslov napove, je osrednji lik romana rimski cesar Neron. Pisatelj nam ga predstavi kot tragično figuro, kot človeka, ki si je bolj kot vse želel postati umetnik, pa mu to ni nikoli uspelo, ker je bila njegova izrazna umetniška moč prešibka. Njegov antipol predstavlja Britanik, polbrat, ki mu Neron vzame vse – prestol, čast, človeškost, a polbrat mu odgovarja z molkom – in piše pesmi, ki jih Neron nikoli ne bo zmogel napisati. Neronov odziv na Britanikovo tišino je umor polbrata, a ga s tem cesar ne prežene iz sebe. Še vedno ga vidi pred seboj kot nedosegljiv ideal. Z Britanikovo smrtjo pa se začne Neronovo ubijanje vseh tistih, ki mu nasprotujejo, ki mu prinašajo ogledala, v katera cesar ne zmore pogledati, in se zato raje odloči, da bo prinašalce resnic ubil. Tako ubije tudi Seneko, filozofa, prav tako kontroverzno figuro v romanu. Neron je bil Senekov varovanec, filozof ga je vzgajal in učil, zato je zelo jasno videl, v kaj se spreminja Neron, a njegovih dejanj ni preprečil. Raje ga je opravičeval, da je kot vladar mogočne države včasih primoran poseči tudi po nedovoljenih sredstvih vladanja, saj tako ohranja državo stabilno. Neronu vladarju, kot “močnejšemu” človeku od ostalega plebsa, je to dovoljeno – nadljudjem so dovoljena sredstva in cilji, ki  šibkejšim niso.

Prav v motivu nadčloveka, ki ga predstavi Seneka, je vidna filozofija Nietzscheja, ki je bila velikokrat uporabljena prav v času, ko se je rojeval moderni roman. Kosztolanyijev roman je nasploh zelo dober učni pripomoček za prepoznavo modernega romana. Pisatelj v romanu ne upodablja množico ljudi, ni več vseveden pripovedovalec, kar je bilo značilno za tradicionalni roman, ampak se raje poglobi v notranjost ene osebe in nam jo razkrije skozi njena razmišljanja, sanje, občutja. Prav zato se izgublja jezik realizma, zdaj jezik nase raje prevzema asociativne, simbolne pomene, kajti takšen je tudi naš notranji jezik. Tudi zato je potrebno počasi in s premislekom brati Kosztolanyijev roman – besede, ki jih polaga svojim likom v usta, kopičijo različna sporočila, a so zakrita za umetelne, včasih celo poetične  stavke.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2008.

  • Share/Bookmark