Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

Feri Lainšček je eden izmed tistih (redkih) moških pisateljev, ki znajo pogledati v žensko dušo in to tudi z izjemno pretanjenostjo in liričnostjo opisati. V romanu Ločil bom peno od valov se avtor zazre v Elico, revno prekmursko dekle, ki se poroči s preprodajalcem zlata Ivanom Spranskym. Po poroki se preselita v Soboto, kjer pa Elica kljub materialnemu ugodju kmalu začuti vedno večjo praznino tako v zakonu kot v sebi. Občutek utesnjenosti se še poveča, ko se ji Ivan razkrije kot ukazovalen, ošaben moški, ki ne prenese, da mu kdorkoli na kakršenkoli način nasprotuje. Prav zato Elici odredi stražarja Andija, da jo nadzoruje, a Elica in Andi se zaljubita.

Čeprav je zgodba preprosta, nekateri bi rekli celo klišejska, je kvaliteta romana drugje. Ta je vidna predvsem v psihološkem orisu glavnih likov, v opisu njihovega spreminjanja in razmišljanja. Največjo preobrazbo doživi Elica, ki se iz naivnega in nedolžnega kmečkega dekleta najprej spremeni v malomeščansko gospo, kasneje pa jo začne ta zunanji blišč in ponarejenost dušiti, začuti, da se izgublja, zato začne iskati pot, ki jo zopet privede k svojemu iskrenemu Jazu. Njen protipol je Ivan, ki se hoče otresti svoje preteklosti, spominjanja, da je bila njegova družina revna, zato poskrbi, da njegov Jaz prevzame malomeščanska pravila in vrednote (pa čeprav so še tako neiskrene), to pa zahteva tudi od svoje družine, saj si želi, da ga Sobočani spoštujejo in občudujejo. Ko Elica odkrije, kdo je Ivan, med njima postavi mejo, ki jo on nikoli več ne zmore preseči.

Ivanu je važnejša druga meja – fizična meja, ki jo postavlja Mura v nemirnih časih ob koncu I. svetovne vojne, in politične spremembe, ki se bodo dogodile. Ker mu Mura daje kruh, zlatarji namreč iščejo zlato prav v tej reki, je Spranskyemu zelo pomembno, kakšne zgodovinske spremembe se obetajo. Mura, kot v mnogih drugih Lainščkovih romanih, pa ni opisana kot le naravni pojav, ampak v sebi nosi tudi simbole. Je Hrana, je Erotika, je Odrešitev, je Skrivnost. To občutenje Mure je bližje vaščanom, ki še znajo spoštovati preteklost, tradicijo, mite, duhovno, ki je naša esenca, bit.

Poleg odlične karakterizacije oseb me je navdušil tudi slog pisanja. Prav čuti se, kako je Lainščku blizu ta del Slovenije, kako črpa moč in navdih iz narave, Mure. Z natančno izbranimi besedami (veliko je tudi prekmurskih) nam predstavi svet, obogaten z Intuitivnim in Mitskim, ki ga uspešno prenese v roman.

Letošnji maturanti imajo res veliko srečo pri knjižnih izbrankah za esej. Tako Gospa Bovary kot Ločil bom peno od valov predstavljata velik bralski užitek  in prinašata mnogo idej za razglabljanje in razmišljanje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Gospa Bovary je postala že moja stara znanka. Spoznala sva se v srednji šoli, se ponovno obiskala, ko sem bil na faksu ter član bralnega kluba, tokrat pa sem jo povabil na obisk, ker sem jo želel predstaviti maturantom, ki bodo o njej pisali na letošnjem maturitetnem eseju.

Je gospa, ki je in bo vedno sprožala debate. O njej sem slišal, da je pokvarjena, zmedena, nezmožna prave ljubezni, slaba mama in žena, pa tudi umsko bolna ženska, ki bi jo bilo potrebno zapreti v norišnico. Potem pa so tudi takšni – resda v manjšini – ki so v gospe Bovary videli nezadovoljno žensko, hlastečo po idealu ljubezni, vedno razočarano, ker grala ljubezni nikoli ni dosegla. Ti jo ne obsojajo, pravijo, da jo razumejo, da sočustvujejo z njeno bolečino nedosegljivega, celo najdejo se v zgodbi. Njena življenjska zgodba je zbujala različne reakcije že kmalu po izidu leta 1857. Tako je bil pariški državni tožilec po izidu knjige  prepričan, da je zgodba pokvarjena, nemoralna in zahteval, da se knjigo prepove izdajati. Ni mu uspelo. Roman je kmalu postal pravi prodajni hit, pa tudi tema mnogih pogovorov v pariških krogih.

Ko sem moral roman prebrati v srednji šoli, sem bil do vsebine indifirenten, pač še eno delo, skozi katerega se je bilo potrebno pretolči, da sem lahko napisal šolski esej. Emma Bovary je postala moja prijateljica na fakulteti. V njej sem videl predvsem žensko, ujeto v vlogi, ki so ji jo pripisovali družebni kodeksi 19. stoletja in ki si je drznila, čeprav za ceno lastnega življenja, poiskati tisto, kar naj bi jo osrečevalo. Zato je prešuštvovala, bila nezvesta možu. Soprogu Charlesu ne moremo očitati drugega kot to, da ni briljiral v čustveni inteligenci, bil je osebnostno zelo dolgočasen in “običajen”, torej pravo nasprotje gospe Bovary.

Ni opravičila za njen odnos do hčerke, ki jo je bolj kot živo bitje dojemala kot tujo stvar in ji zamerila, ker ni bila fant. Prav tako je bila do svojega moža velikokrat neupravičeno osorna in prezirljiva. Bila je lahkomiselna in je zapravljala denar, čeprav je bila v velikih dolgovih. A skozi vse te nam tako znane človeške odklone, je bila predvsem samo človek, ki si je želela ljubezen, biti ljubljena, oboževana in naveličana utesnjene vloge žene in matere. Neka srednješolka mi je dejala, da se ji Emma Bovary razlikuje od drugih žensk predvsem v tem, da ni bila tiho in potrpela kot ostale ženske, ampak je sledila svojim željam in potrebam. Nekaj, je zaključila, kar ne stori mnogo žensk tudi danes, ko je svet popolnoma drugačen.

Moje zadnje branje romana je bilo predvsem posvečeno Flaubertovemu slogu in ironiji v romanu. Kakšen mojster ubesedovanja! Njegovi opisi čustvenih stanj glavne protagonistke, opisi zunanjega dogajanja so tako precizno opisani, pa vendar s tako izbranimi besedami, da se nam, bralcem, zdi, kot da smo tam, del dogajanja, del Emme, njeni tihi zavezniki ali sovražniki. Dodaten estetski užitek nam Flaubert pričara tudi s prefinjeno ironijo, ki je posejana po celem romanu in nam razkriva pisateljevo stališče do družbe, njenega srednjega sloja malomeščanstva in  dvoličnosti, zaplankanosti in neinteligence, ki jo je ta sloj proizvajal.

In verjetno ste že uganili iz zgornjega besedila – da, roman vam toplo priporočam :) )

Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Christa Wolf je prominentno ime nemške literature. Čeprav še vedno ustvarja, so si književni teoretiki soglasni v tem, da je svoj ustvarjalni vrhunec dosgela v času obstoja Vzhodne Nemčije. Pisateljica je bila namreč pomembno ime vzhodnonemške literarne srenje, zasedala je tudi eno izmed vodilnih mest v partiji. Pred nekaj leti so jo celo osumili, da je sodelovala z zlogasno nemško tajno policijo Stasi, kar pa je zanikala ter se pred obtožbami umaknila v Ameriko.

Tudi roman Razdeljeno nebo svoj dogajalni prostor poišče v Vzhodni Nemčiji tik pred izgradnjo berlinskega zidu, kot glavno protagonistko pa predstavi mlado in naivno Rito, ki živi na deželi. Ko na vasi počitnikuje kemik Manfred, se Rita zaljubi vanj ter odide z njim živet v Berlin. Šele tu pa začne Rita pridobivati  prve življenjske izkušnje, se osebnostno in intelektualno oblikovati, pri tem pa tudi spoznavati, kdo sploh je Manfred in kakšna je njuna veza. Rita in Manfred tako skozi roman pridobivata simbolni pomen, saj Manfred predstavlja Zahodno, Rita pa Vzhodno Nemčijo  – in pisateljica kot zvesta pripadnica svoji socialistični državi, je vidno na strani glavne akterke.

Prav avtoričina preveč vidna empatija do glavnega lika mi je bila nekoliko moteča. Nežnost, milina, ki jo poklanja Riti, zna zaiti v pretirano razčustvovanost, ki je ponekod že na meji osladnosti. Je pa pisateljica zelo spretna in učinkovita v strnjenem podajanju svojih misli. Za predstavitev določenega motiva ne porabi dolge verige besed, ampak uspe vse skupaj kvalitetno izraziti v kratkih stavkih, zato je ponekod potrebno počasno ali večkratno branje, da nas doseže vsa teža pisateljičinih misli.

Roman priporočam predvsem ljubiteljem ljubezenskih romanov, ki želijo več kot le tipični zaplet/razplet, ki ga je ponujala Victoria Holt v svojih delih.

Delo je izdala Družba Piano, 2010.

  • Share/Bookmark

Sarah Waters: Žeparka

Žeparka je sodobna verzija klasičnih romanov, ki so jih znali pisati v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja. Sarah Waters ne hiti z zgodbo, počasi jo razginja pred nami, zraven naredi številne fabulne ovinke, preden nas pripelje do (srečnega?) konca. Predstavi nam paleto različnih likov, ki jih vseli v različna družbena in geografska okolja, kar ji omogoči, da nam slikovito opiše Veliko Britanijo 19. stoletja. A največkrat okolje junakom ni naklonjeno – predstavlja še eno oviro, ki jo morajo akterji premagati, da dosežejo svoj cilj. Do cilja pa jim Sarah Waters nastavi tudi mnogo zank, nenaklonjenih oseb, ki jih morajo nadvladati, soočiti pa se morajo še s  številnimi skrivnosti, ki jim spremenijo življenja. Glavna junakinja, žeparka, vse to zmore, a predvsem zato, ker ljubi. Ljubezen je tista gonilna sila, ki jo pisateljica postavlja nad vsemi drugimi aspekti v življenju, je energija, ki uravnava svet.

Roman bo zanimiv predvsem za tiste, ki so ljubitelji klasičnih romanov, saj je v ospredju zgodba, vsi ostali faktorji v romanu (slog, notranji ritem, zunanja struktura …) pa so narejeni tako, da naredijo zgodbo še bolj zanimivo in večplastno. In naj vas 685 strani ne preplaši, delo je tako privlačno napisano, da se ga da prebrati na dušek.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark

Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu

Roman Pokliči me po svojem imenu je ljubezenska zgodba med 17-letnim Eliem in 24-letnim Američanom Oliverjem, ki na povabilo Eliovega očeta pride k njim na študijski dopust v staro družinsko vilo ob italijanski obali. Elio že ob prihodu Oliverja začuti močno privlačnost do njega, ki pa se skozi poletje le še stopnjuje ter se iz najstniške zaljubljenosti prelevi v strastno ljubezen. Moč čustev do očetovega študijskega kolega je tako silovita, da se odloči Oliverju razkriti svojo skrivnost. Oliverjev odziv na Eliovo priznanje, da ga ljubi ter nadaljni dogodki pustijo v 17-letniku neizbrisen pečat.

Andre Aciman Elia ukalupi le kot zaljubljenega najstnika, kar pomeni, da bralci ves čas spremljamo le tista razmišljanja, samogovore, dejanja, čustvena stanja, ki so vezani na Oliverja. Ostali aspekti Eliejeve osebnosti so potisnjeni v ozadje ali pa jih avtor sploh ne razkrije. Tudi Oliver je predstavljen skozi Elijeve oči in tako nikoli dokončno ne dobimo realne Oliverjeve podobe. Avtor se je za tak ustvarjalni postopek odločil verjetno zato, ker nam je želel prikazati vso kompleksnost čustvenih stanj, ki jih posameznik čuti in doživlja zaradi Ljubezni, ter da pokaže, kako silovita in usodna je lahko Ljubezen sama. Različna Elijeva čustvena stanja so zelo dobro ponazorjena z notranjim ritmom besedila. Ko je Elio na začetku svoje usodne ljubezni, je tudi besedišče polno pomenljivih metafor, vzhičenosti, deluje že skorajda kičasto, kasneje pa se umiri, ker se zaradi dogodkov, ki Eliu pridejo na pot, spremeni tudi Elio sam. Konec me je malce razočaral, ker mi ne deluje iskreno, vidi se predvsem avtorjeva želja postaviti spomenik usodni Ljubezni, zato Aciman zapade v umetno ustvarjen patos.

Kljub temu pa je knjiga vredna branja. pa ne zato, ker gre za drugačno ljubezen, ampak zato, ker tako lepo prikaže, kako silovito moč ima lahko le-ta, ko se ne ozira na nobene družbene kodekse in priporočila.

Knjiga je izšla pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Daniel Glattauer: Proti severnemu vetru

Roman Proti severnemu vetru je igriv, spogledljiv, zabaven dialog dveh akterjev – ženske in moškega – ki uporabljata za svojo komunikacijsko polje elektronsko pošto. Pogovor, ki se začne zaradi spleta naključij, ker Emmino elektronsko sporočilo pristane pri napačnem naslovniku, pri Leonu in ne pri uredniku revije, ki jo Emmi hoče odnaročiti, hitro preraste v flirt, v spogledovanje na daljavo, v igranje z besedami, kjer je iskrenost, drznost med akterjema še toliko večja, ker ni pogleda iz oči v oči. Zanjo je to odklop od vsakdanjega “vzornega družinskega življenja”, zanj sprememba po še enen neuspelem poskusu ljubezni z bivšim dekletom. A ta elektronska komunikacija postane tako močna, posesivna, da nadvlada ostale aspekte življenja obeh akterjev in posledično vpliva na življenje tistih, ki so povezani s protagonistoma.

Čeravno se zdi, da akterja vztrajata pri elektronskem dopisovanju prav zato, ker ta omogoča, da sta drug drugemu prav takšna, kot si želita, brez razočaranj, ki jih neizogibno prinaša fizično srečanje, pa se tudi v tej virtualni ljubezni ne moreta izogniti verbalnim bitkam, strahu, žalosti, pričakovanjem. Love is a battlefield, no matter where is born.

Zabaven, igriv, nenavaden ljubezenski roman, ki preseneti s svojo sporočilnostijo in hitrim notranjim tempom pripovedovanja. Priporočam!

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2010.

  • Share/Bookmark