Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Ko sem začel brati roman Irene Velikonja Naj počiva v miru, sem bil prepričan, da bom posegel po romanu, ki hoče posnemati tradicijo kmečkih, socialnorealističnih romanov, kjer se tragika druži s patetiko. Nisem se mogel bolj zmotiti. Delo je neizprosna satira obnašanja Makarevičevih Slovenceljnov in Cankarjevih licemercev iz doline šentflorjanske.

Roman nam predstavi tri sestre: Avgusto, Julijano in Majo. Po smrti očeta, vdovca Petra Podlogarja, se zberejo v njegovi hiši in se dogovarjajo o pokopu ranjkega očeta. Za sestre, predvsem starejši dve, je najpomembnejše, da bo pogreb dostojen, na nivoju, in ne bo puščal nobenih možnosti za tračarjenje vaščanov. Videz je zanje vse. Nikakor ne sme priti do padanja okostnjakov iz omare. Njavečja skrb sester Podlogar je, da svet še naprej živi v utvari, kako ugledna družina so. A glede na število neprijetnih skrivnosti, ki jih nosijo s seboj, bo to neizmerno težko.

Pohvallil bi pisateljičino tipizacijo karakterjev glavnih oseb v romanu. Čeprav stojijo različno na družbeni lestvici, so si v svojem bistvu zelo podobni: sebični, pohlepni, nesramni, posmehljivi, narejeni, licemerski, na videz moralni čistuni, v sebi pa potapljajoči se v gnojnico lastne nizkotnosti in plitkosti. Velikonja te like predstavi zelo zabavno, verjetno zato, da nas pogled v ogledalo ne bi preveč bolel.

Menim, da bi delo prišlo še bolj do izraza, če bi prevzelo književno obliko drame. Predvsem bi moral biti roman krajši, tako bi ideje dobile še več ostrine. Preveč balasta vedno uspava bralca. In če je bilo v delu ogromno poudarka namenjeno interakciji med sestrami in njihovimi družinami, je Velikonja (pre)malo časa posvetila odstranitvi skrivnostnih tančic iz življenja starega Podlogarja. Le v fragmentih izvemo za njih, pa še to zelo nejasno. Z bolj jasno pripovedjo o življenju Petra Podlogarja bi bila dejanja sester logično bolj utemeljena, prepad med resnico in lažjo pa bi pred bralci ležal še bolj globoko in boleče.

Knjigo priporočam v branje.

Roman je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Chris Cleave: Druga roka

Angleški roman Druga roka je napisan obrtniško zelo spretno. Bralce bo navdušil s svojo zmesjo sentimentalnosti, čustvene in žalostne zgodbe, humorja, likov, ki ti zlezejo pod kožo in končnega močnega sporočila.

Roman pripoveduje dve zgodbi. Najprej je tu Čebelica, ki pobegne iz Nigerije v Veliko Britanijo, zato ker želi poiskati Sarah, urednico modne revije, ter njenega moža Andrewa, prav tako novinarja. Njeno vas so požgali, vaščane pobili, ker se je pod njihovimi nogami pretakala nafta, Čebelica kot očividka pokola pa prav tako ni bila varna pred zločinci. Andrew in Sarah, ki sta bila takrat na počitnicah v Nigeriji, sta pomagala Čebelici, zato se odloči, da bo v Veliki Britaniji poiskala prav njiju. Po dveh letih v azilnem domu v Veliki Britaniji mladi Nigerijki uspe priti do Sarah.

In je zgodba o Sarah, na videz uspešni ženski, ki ima vse: inteligentnega moža, ljubkega sinčka, dobro sužbo in finančno stabilnost. A pod to masko ugodnega življenja, se skriva Andreweva depresija, njuni prepiri in Sarahino varanje moža. Andrewa dokončno premaga bolezen in se obesi. Sarah, ki le počasi asorbira novonastalo situacijo, se na dan pokopa moža pri njej oglasi še Čebelica. Čeprav je sprva videti, da Sarah danim težavam ne bo kos, ji prav Čebelica, čeravno tako različna od nje, pomaga najti nov življenjski smisel.

Kot številne bralce po svetu, knjiga je namreč vellika mednarodna uspešnica, je tudi mene pritegnila zgodba. K privlačnosti fabule zelo močno prispevajo osebe v romanu. Oba ženska lika sta predstavljena tako simpatično, da se bralec zelo hitro čustveno naveže na njiju in se z njima radosti, jezi, predsem pa upa, da bosta obe našli svoj srečni konec. Nekoliko me je zmotil le preveč sentimentalen zapis fabule, rajši imam, če so povedi vsaj malce misteriozne, in je prepuščeno bralcu, ali bo znal te skrivnostne tančice razkriti, pri romanu Druga roka pa so povedi enostavne, preproste in brez prevelike metaforike nosijo sporočila za bralca.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Linden MacIntyre: Škofova desna roka

Založbi Modrijan moram ponovno čestitati za izbor knjig, ki izhajajo v zbirki Bralec. Tokrat me je navdušil roman kanadskega novinarja Lindena MacIntyra Škofova desna roka. Roman presenetil že s samo tematiko, saj obravnava pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Glavna oseba romana je duhovnik Duncan, škofova desna roka, ki skrbi za to, da se duhovnike, ki so osumljeni pedofilije, brez vednosti javnosti, premesti v druge, odročne župnije.

Prav tako pa je tudi Duncan premeščen v eno izmed takšnih župnij, ko začnejo kanadski novinarji raziskovati spolne zlorabe med katoliškimi duhovniki. Cerkev se namreč boji, da bi se novinarji dokopali do njega in s tem tudi do informacij, ki jih Cerkev želi skriti pred javnostjo. Duncan v župniji spozna najstnika Dannyja, za katerega je duhovnik vedno bolj prepričan, da je bil spolno zlorabljen. Osumi prejšnega delujočega župnika v vasi, a še preden se dokoplje do kakšnikholi oprijemajočih odgovorov, Danny naredi samomor. Duncana začne vedno bolj dušiti krivda njegove službe, preteklih dejanj, njegove nemoči ob Dannyjevi smrti, zato se zateka v objem pijače. Ko Cerkev izve za njegove težave z alkoholom, ga hitro pošlje na zdravljenje, saj se zave, da mu ni več zaupati, da javnosti ne bo razkril zlorab.

Pisatelj zelo dobro predstavi kompleksnost Duncanovega značaja in njegovega položaja v družbi. Duncan je razpet med lastno krivdo zaradi zlorab v Cerkvi in “umazano” delo, ki ga mora opravljati v njenem imenu ter njegovo lojalnostjo tej instituciji. V pomoč mu ni tudi njegov značaj, saj Duncan ni človek, ki bi takoj, ko je posumil, da je bil njegov sovaščan zlorabljen, aktivno pristopil k zadevi in jo skušal rešiti, ampak predvsem stoji v ozadju, se utaplja v lastnih dvomih, obsesijah, vprašanjih. Kot njegovo nasprotje je predstavljen duhovnik Alfonso, ki ga je Duncan spoznal med službovanjem v Hondurasu, in ki na koncu Duncanu le prinese odgovor, kako ravnati in predvsem, kako se pokesati dejanj, ki jih ne moremo več spremeniti.

Roman tudi oblikovno ni najlažje branje. Zgodba ne poteka linerano, celo odstavki v posameznem poglavju skačejo iz duhovnikove preteklosti v njegovo sedanjost ali pa preskakujejo dogodke v sedanjosti in se kasneje vračajo nazaj, da zapolnijo vrzeli. To je predvsem zato, ker sledimo njegovemu razmišljanju, človekovo razmišljanje  pa ni nikoli ravna črta, ampak je zamotan klopčič razmišljanj o preteklosti, sedanjih dogodkov in samospraševanj, kakšna bo prihodnost. Prav ta analitičen pristop k romanu nam Duncana in njegovo osebno tragedijo še bolj približa in nam ne ponuja črno-bele slike dogodkov, ki so se dogajali (in se verjetno še) pod okriljem Cerkve.

Kot že napisano, roman je izdala založba Modrijan, 2011.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: The Cocka Hola Company

Ko bralec vzame v roke roman Matiasa Faldbakkena, dobro ve, kaj lahko pričakuje: svet, kjer je vrednota le pojem v slovarju, ljudi, preobjedene dobrin in vsega materialnega, ki plavajo v dolgočasju, nasilju in zadovoljevanju svojih seksualnih potreb. Življenje temelji na hipnih fascinacijah, zaničevanja so deležni globlji premisleki o sebi in svetu. Svet se napaja iz deziluzij, rušenja tabujev, amorale in absorbcije seksa, nasilja, perverzij, drog in alkohola.

Kot predstavnike takšne filozofije življenja Faldbakken opiše zaposlene v podjetju Dezirevolucija, ki snema pornofilme, z dobičkom, ki ga ta dejavnost prinaša, pa financirajo še druge projekte v podjetju. Njihov idejni vodja je Simpel, impotentnež, ki vso svojo energijo vlaga v uresničevanje diverzantskih akcij proti ljudem in idejam, ki hipokritično predstavljajo prevladujoče smernice in etično naravnanost v družbi. Tako je eden izmed projektov namenjen Spidu, moškemu, ki mora biti vsak dan ves čas pijan, dokler ne umre, Simpel pa v eni izmed svojih akcij zadrogira kulturno delavko, tekstilno oblikovalko, in jo tetovira po trebuhu, ter s tem prikaže zaničevanje do kulturne prepotentnosti.

Edina razlika med obrobneži (zaposlenimi v Dezirevoluciji) in mainstream predstavniki (policaj, psiholog, podjetnik, arhitekt) je v tem, da obrobneži svojo amoralnost ne skrivajo, medtem ko ti drugi hočejo delovati zgledno, a se za zaprtimi vrati predajajo homoseksualnim perverzijam in večurnim masturbacijam. Kot edinega mlajšega predstavnika v tej družbi nam pisatelj predstavi Simplovega sina Lonila, 8-letnega dečka, ki s svojim vedenjem že nakazuje obnašanje prihodnje družbe. To bo še bolj odklonsko od sedanje, primitivnost in fizično ter nagonsko v človeku bo prevladovalo pred Kulturo in Družbenimi pravili.

Prebral sem že tudi tretji del Faldbakkenove Skandinavske mizantropije z naslovom Unfun, vendar o njej ne bom pisal, ker ponavlja teme in ideje iz prve in druge knjige. Najbolj uspešno je satiro in svoje idejne postavke pisatelj združil v drugem delu Macht und Rebel (o tej knjigi sem pisal tu: http://knjigosfera.blog.siol.net/2011/01/23/matias-faldbakken-macht-und-rebel/), in medtem ko v prvi knjigi še lovi ravnovesje med humorjem in kritiko, pa v tretjem delu humorja skorajda ni več in nam ostane samo še tragika.

Knjigo je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

Robert Perišić: Naš človek na terenu

Hrvaški pistatelj Robert Perišić je že s svojim romaneseknim prvencem Naš človek na terenu pobral nagrado časopisa Jutranjega lista za najboljše prozno delo leta 2007. Perišić namreč lucidno, zajedljivo, cinično pa tudi z veliko grenkobe opisuje mlajšega državljana Hrvaške, ki se v posttranzicijskem času ne znajde najbolje. Faliran študent dramaturgije, zdaj urednik ekonomske priloge dnevnega časopisa in nekdanji roker, se skuša obdržati na površju hrvaškega banalnega vsakdanjika, čeprav ima velike težave s prilagajanjem. Pri tem mu ne more pomagati niti dekle – nekoč njegova velika zaveznica proti absurdnosti hrvaške sodobnosti – ker se tudi ona začenja prilagajati temu okolju, ko jo mediji opazijo kot glavno igralko v neki sodobni priredbi Brechtove drame Mati Korajža in njeni otroci (ki je prav tako plitka in absurdna kot svet, v katerem živi mladi protagonist). Ko pri časopisu odkrijejo, da je protagonist kot dopisnika v Irak poslal svojega norega sorodnika, časopisu pa lagal o tem, kdo je ta dopisnik, ga nemudoma odpustijo, kar povzroči, da glavni lik preneha plavati s tokom vsakdanje Hrvaške.

Tudi mene je Perišič navdušil z mešanico humorja (tako značilnega za ta geografski prostor) ter kompleksno in predvsem realno predstavitvijo sodobnega posameznika, ki je ujet v turbo kapitalizem postsocialistične države, kar pa njemu, ki živi, čuti, razmišlja drugače, povzroča velike težave, saj novo filozofijo države ne odobrava, živeti drugače pa ne (z)more. Edino, kar me je zmotilo pri romanu, pa nima nič opraviti s Perišičem, temveč s prevajalcem oziroma lektorjem (če je prevod sploh lektoriran), saj je v delu kar nekaj pravopisnih in slovničnih napak, ki si jih založba, kot je Študentska založba, ne bi smela dovoliti.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Radka Denemarková: Denar od Hitlerja

Češki literati se radi vračajo v čas po II. svetovni vojni, v povojni kaos, ko se je uničevalo vse, kar je dišalo po starem in se je delala nova (ne)pravična zgodovina. Mohorjeva založba je tako v prejšnjem letu izdala roman češkega pisatelja Alexa Koenigsmarka Obisk iz temin (o katerem sem že pisal), ki je v ospredje postavil akterja, ki se je boril na t.i. pravi strani za češko osvoboditev izpod nemškega nacizma, roman Radke Denemarkove Denar od Hitlerja pa si za svojo glavno protagonistko izbere Sudetsko Nemko, Židinjo. Med vojno je bila zaprta v koncentracijskem taborišču, po vojni, ko se hoče vrniti nazaj na očetovo posestvo, pa jo iz vasi izženejo Čehi in jo razlastijo, saj je po narodnosti Nemka in je zato njihova sovražnica. Roman se zatem prestavi v leto 2005, ko hoče glavna akterka Gita dokončno dobiti nazaj izgubljeno posestvo, a jo navkljub drugačni politični klimi vaščani še vedno ne sprejmejo za sebi enako.

Radka Denemarková je mojstrica v opisovanju človeških občutij. Zelo plastično, živo, z obilico inovativnih in močnih metafor riše Gitino notranje življenje, in bralec ravno preko njenih zaznav, razmišljanj, čustev spremlja potek zunanjega dogajanja. Čustva so tista, ki vodijo k akciji, in čeprav bi pisateljica lahko naslikala zelo črno-bel roman, kjer bi glavno protagonistko naslikala kot žrtev, vaščane pa kot rablje, zna pokazati, da je resnica slikovita, polna barv, kakor so tudi ljudje, ki nosijo vsak svojo resnico. Pozorno branje odkrije za metaforami globljo simboliko, ki bralca nadgradi še z dodatnimi sporočili, zato branje tega pretresljivega romana močno priporočam.

Roman je izšel pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: Macht und Rebel

Roman Mach und Rebel lahko v prenekaterem bralcu vzbudi odpor, zaničevanje ali gnus. Je knjiga, ki bi jo lahko nekateri označili za nemoralno, škodljivo, brez prave substance in napisana le zato, da šokira, da je njena vrednost le v sprevrženem podajanju provokativnosti. In roman je res provokativen: glavni protagonist sovraži svet, je ksenofob, nacist, pedofil. Ne izbira besed, ko skuša izraziti svoja mnenja in nima nobenih zadržkov, ko seksa s 13- in 12-letnico ter uživa mamila z njunimi enako starimi priseljenskimi arabskimi prijatelji. A Rebel, glavni lik, je drugačen od ostalih likov v romanu le v tem, da to jasno pokaže, ostali tega javno ne izražajo,  a se skrivoma slinijo nad mladoletnicami. Kot skrajen primer le-tega pisatelj prikaže očeta 13- in 12-letnice, ki masturbira na internetni video, kjer njegovi hčerki seksata z Rebelom in Rebelovim kompanjonom Machtom. Torej, dosti je razlogov, da se bi se bralec lahko zgražal. A vendar, če se delo pogleda z distance, se vidi namen in ideja Falbakkenove pretirane provokativnosti.

Pisatelj predstavlja svet, ki je globaliziran, do skrajnosti liberaliziran in egoističen, kjer si posameznik ne postavlja svojih osebnih meja in hlasta le po zadovoljevanju svojih lastnih užitkov. Prav zato človek v sebi propada, vegetira, je dekadenten, samuničujoč in mu je užitek najpomembnejši. To je svet, kjer tudi družba nima več postavljenih meja, kjer se marketinški mainstream in subkulturni svet spečata in med njima ni več razlik, vse je isto, tudi ponaredek se ne loči več od originala. Svet, ki ga vidi Norvežan Faldbakken je moreč in krut. Da bi lahko to vizijo sveta predstavil, si je za svoj slogovni postopek izbral najmanj boleč način: ironijo, satiro in provokacijo. In če se bo bralec upal prebiti preko prve strani, kjer si že takoj glavni lik nabije kumaro v anus, bo dobil dokaj detajlen pogled v duha današnje družbe.

Macht und Rebel je drugi del Faldbakkenove trilogije Skandinavska mizantropija (čeprav trilogija, se vsako delo bere kot samostojna celota). Prvi del The Cockta Hola Company je prav tako izšel že v slovenščini, obe knjigi pa je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Knjigarna je roman o priletni vdovi Florence Green, ki se leta 1959 v majhnem obmorskem mestecu v Angliji odloči odpreti knjigarno. V mestecu, ki nima niti stojnice z ribami, odprtje knjigarne med vaščani vzbudi veliko zanimanja, tako pozitivnega kot negativnega. Z odprtjem knjigarne je najbolj nezadovoljna gospa Gamert, pripadnica t. i. višjega sloja, saj se  je namenila v hiši, kjer je Florence odprla knjigarno, odpreti vaški kulturni center. Florence se gospe Gambert ne vda. Pod povšjem prijaznih besed, nasmehov in vljudnega kramljanja, poteka med gospo Green in gospo Gamert tihi boj, dokler ena izmed njiju dokončno ne zmaga.

Roman Penelope Fitzgerald je popoln predstavnik vpogleda v razmišljanje, delovanje in komunikacijo angleškega prebivalstva. Prebivalci so vljudni drug drugega, polni ust spoštljivih fraz in prijaznih nasmeškov do sogovornika, a pod to neskončno prijaznostjo se bohoti hinavščina, zahrbtnost in tudi zloba. Vsi nosimo maske in jih ne odvržemo tudi po tem, ko pravzaprav vemo, da nam prej škodujejo kot koristijo.

Čeprav pisateljica zelo dobro predstavi svojo idejo, me je roman dolgočasil. Dolgočasni so bili dialogi, nezanimiva mi je bila blaga ironičnost in ciničnost (še ena angeška tipičnost), roman ima izredno počasen notranji ritem in dogajanja ni veliko. Knjigo priporočam predvsem tistim, ki ste goreči ljubitelji Velike Britanije in njihove nacionalne kulture, pa tudi tistim, ki imajo težave s spanjem. Roman je namreč odlično zdravilo proti nespečnosti.

Roman Knjigarna je izdala založba Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark

Niccolo Ammaniti: Kakor bog ukazuje

Ko sem zvedel, da je založba Goga prevedla v slovenščino nov roman Niccola Ammnitija, sem bil tega dejstva zelo vesel. Ammaniti me je navdušil že z romanom Ni me strah, ki ga je leta 2004 izdala Študentska založba. Ammaniti je dober pripovedovalec zgodb. Liki so zanimivi, drugačni, zgodbe imajo dober ritem pripovedovanja, so napete in privlačno napisane, tako da bralec le stežka odloži knjigo iz rok.

Večinoma te atribute vsebuje tudi roman Kakor bog ukazuje. Roman je postal v Italiji velika uspešnica, leta 2008 so po njem celo posneli film. Kakor njegovo prejšnje delo, sem tudi to delo zelo hitro prebral, a sem tu na večih mestih v romanu dobil občutek, da avtor zapiše določene stvari bolj zato, ker hoče bralcu ugajati, ga presenetiti in šokirati. Zgodba zato zaide tudi v pretiravanja, v približek  hollywoodskega trilerja, česar se zave tudi pisatelj, in zgodbo še pravočasno povleče iz prevelike komercializacije. Zanimiv aspekt, ki ga avtor v romanu odpira, je posameznikovo doživljanje boga, ki je lahko tudi uporaben pripomoček za manipulacije, saj  se posameznik lažje odloči storiti kakšno nečedno dejanje, če vso odgovornost prenese na boga, sebe pa opere vsakršne krivde in odgovornosti. Glavna oseba je tudi tokrat deček (kot pri Ni me strah), ki mora nase prevzeti breme odraslih oseb in zato tudi prehitro odrasti.

Knjigo, ki jo priporočam kot obvezno poletno počitniško čtivo.

Roman je izdala založba Goga, 2010.

  • Share/Bookmark

Alex Koenigsmark: Obisk iz temin

Alex Koenigsmark verjetno slovenskim bralcem ni tako znano ime, saj je Obisk iz temin šele prvo delo tega češkega pisatelja, ki je prevedeno v slovenščino, čeprav je v svoji domovini uveljavljeno literarno ime. Mohorjeva družba se je za prevod romana Obisk iz temin v slovenski jezik verjetno odločila zaradi teme, ki jo delo obravnava, saj je v ospredje postavila Češko takoj po II. svetovni vojni, ko po umiku nemške vojske ozemlje zasedejo tako Rusi kot Američani, v ozadju pa se začenjajo bolj ali manj prikriti boji za oblast in pozicijo. Nič nenavadnega ni, da posamezniki skrivnostno izginjajo, ljudje v imenu oblasti namreč prisluškujejo drug drugemu, jih ovajajo vzpostavljajoči komunistični oblasti, ta pa poskrbi za hitro odstranitev posameznikov, ki so lahko potencialno nevarni novi družbi.

V ta svet stopi stopi Vincenc, študent prava, ki ob koncu vojne pristane v Pragi, ravno ko se delijo politične funkcije. Glede na to, da se je med vojno boril proti okupatorju, mu oblast podeli politično funkcijo v majhnem zdraviliškem mestecu. Vincenc zelo kmalu ugotovi, kako funkcionira nova oblast in v začetku uspešno krmari med željami Države in lastnimi apetiti. Poleg Vincenca avtor romana v ospredje postavi še mnoge druge  like podeželskega mesteca ter njihovo (ne)prilagajanje novemu režimu. Osebe si znajo pomagati v tem nemirnem času s humorjem, a je ta humor le slab obliž za strah, otopelost, izdajstva, žalost in jezo, ki jo producira režim v ljudeh. V njih je želja pobega na Zahod, a pot do tega cilja se za mnoge konča še predno ga dosežejo.

Koenigsmark zna dobro pripovedovati zgodbo – je kratkočasen, liki so zanimivi, le preveč jih je, in bralec jih lahko med seboj hitro pomeša ali pa si jih ne zapomne. Zelo živo predstavi tudi povojni čas in različne reakcije, ki jih le-ta sproži v ljudeh. Še posebej mi je prepričljiv takrat, ko kontrastira humor ter tragiko, ki je skrita pod njim.

Roman je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, 2010.

  • Share/Bookmark