David Benjamin: Sedem

Preden se poletje odlogira in odide drugam, priporočam za vse tiste, ki še iščete poletno čtivo, da si rezervirate par dni na počitnicah tudi za branje romana Sedem slovenskega pisatelja s skrivnostnim psevdonimom Davida Benjamina.

Junaki Dana Browna (tistega, ki je napisal famozno De Vincijevo šifro) in njihove dogodivščine so v primerjavi z dogodivščinami Benjaminovega junaka arheologa Petra Martina kot otroška igra malčkov v pesku. Arheolog Martin po smrti žene Larise začne s terapijo regresije, saj upa, da mu bo to pomagalo iz krempljev depresije, v kateri se je znašel po njeni smrti. Regresija ga popelje v čas Vikingov, renesanse in nacistične Nemčije. Njegove regresije so polne podatkov, ki začnejo zanimati skrivnostno združbo, ki ga hoče zaradi potovanj v prejšnja življenja ugrabiti ter iz njega izvleči čimveč podatkov za načrt, ki bi lahko spremenil Svet.

Da, vsebina romana se resda nekoliko poigrava z zakoni logičnosti in resničnosti, ampak zato se njen čar le še poveča. Všeč mi je bilo, ker je zgodba dobesedno do zadnje strani napeta, pohvale gredo Benjaminovi obrtniški spretnosti, roman pa svojo privlačnost gradi tudi na tem, da se bralec sprašuje, ali je roman Sedem le parodija na podobne romane ali pa gre za uspešen poskus kosati se s podobnimi tujimi romani, ki jih slovenski bralci tako radi vzamejo v roke. Kakorkoli že, zabavali se bodo tako tisti, ki jo bodo brali kot parodijo kot ostali, ki bodo v njej videli napeto kriminalko, to pa tudi po zaslugi sloga, ki je boljši kot od marsikaterega tujega žanrskega pisatelja, med drugim tudi od Dana Browna.

Roman je izdala Študentska založba, 2011.

  • Share/Bookmark

Tom Rob Smith: Otrok 44

Otrok 44 je idealno poletno plažno čtivo. Je napeta kriminalka, dogaja se v Stalinovi Rusiji, glavni junak pa ne samo rešuje zapletenih zločinov, na sledi  mu je sam vrh Države, ki ga hoče ujeti, še preden bo naš junak rešil primer. Edino razočaranje prinaša konec: seveda zvemo, kdo in zakaj je moril, ampak razlogi za to so mi bili tako za lase privlečeni, da so me od zavijanja z očmi le-te prav začele boleti.

Leo Davidov  je vesten pripadnik Službe državne varnosti v času Stalinove Rusije. Verjame v Resnice, ki jih Država vbija svojim državljanom in verjame, da so vsi uboji disidentov ali možnih sovražnikov Države, pri katerih tudi sam sodeluje, pravični, saj bo to Rusijo naredilo le bolj močno in idealno državo, brez možnosti za rušenje njene veličine. Ko mu njegov sodelavec zaupa, da so njegovega sina umorili, Leo v to ne verjame, saj je Rusija država brez zločinov. Celotno zadevo mu Leo predstavi kot nesrečo – malčka je povozil vlak.

A za Lea se ideali, ki jih je postavila Država, kmalu zrušijo. V Sovjetski zvezi je veljalo pravilo, da so sumljivi vsi državljani. Vsak je lahko bil sovražnik Države in Stalina. Tako so ovadili tudi Leovo ženo, s tem pa je nenadoma postal sumljiv tudi Leo. Ker Leo verjame svoji ženi, ki zatrjuje, da je nedolžna, pobegneta pred državno policijo, ob tem pa poskušata še odkriti serijskega morilca, katerega žrtev je bil tudi sin sodelavca. Leo namreč kmalu odkrije, da je oblast skušala prikriti umor sodelavčevega sina, ki je bil že 44 žrtev serijskega morilca. Prepričan je, da bo prijetje morilca dovolj velik dokaz o njegovi nedolžnosti in pripadnosti Državi, a Država si bolj kot to želi utišati Lea, saj bi ji z odkritjem morilca  zrušil filozofijo, da v socializmu ni zločinov (Le zakaj bi bili, če pa so ljudje tako srečni?).

Potovanje Lea in njegove žene po Sovjetski zvezi ter iskanje sledi za morilcem je najzanimivejši in najbolj napet del romana. Pisatelj zna zelo privlačno opisati razmere v Stalinovi Rusiji in junaka postavlja v različne življenjske položaje, tako da bralci dobimo celovito sliko ruske družbe in njenega življenja. Seveda na svoji poti doživljata tudi različne nevarnosti, tako da je roman napet vse do konca, do odkritja zločinca. Kot že rečeno, celoten izdelek skvari le konec, saj se mi razlogi za zločine niso zdeli najbolj verodostojni, realni.

Torej, kdor ne želi na morju brati le revij in ljubezenskih puhlic, za klasike pa ga okolje ne stimulira, je Otrok 44 čtivo, ki je poleg kreme za sončenje obvezni del plažnega inventarja.

Kriminalko je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Margaret Atwood: Slepi morilec

,

Na naslovnici knjige lahko poleg neposrečene fotografije, ki ne zajame ideje romana, preberemo tudi naslednji informaciji: epohalno in Bookerjeva nagrajenka leta 2000. O upravičenosti nagrade ne bom sodil, ker nisem prebral ostalih nominirank, bi pa komentiral pridevek epohalno. Roman ne opisuje le ene zgodbe, ampak prepleta kar štiri naracije. Najprej je to zgodba ostarele Iris, ki piše spomine za svojo vnukinjo Sabrino, v spominih pa opisuje svojo in zgodbo svoje sestre Laure. Vse te zgodbe so prepletene še z dodatno, vložno zgodbo: Laura je pred smrtjo izdala edini roman z naslovom Slepi morilec, ki je požel slavo kritične javnosti in dosegel velik uspeh pri bralcih, in ima velik pomen tudi za Iris, zato znotraj Irisinih memoarov beremo še Laurin roman. Vse skupaj pa pisateljica poveže še s časopisnimi članki, ki so objavljali trače in novice o Irisini in Laurini družini.

Razlogov, da delo označimo z meni neprivlačnim, ekspresivnim, pubicističnim vzdevkom epohalno, je torej dovolj. Pa je bila takšna epska širina potrebna? Menim, da roman ne bi izgubil svoje kvalitetne vrednosti, tudi če ne bi bil tako “epohalen”. Objavljeni časopisni članki ne dodajajo nobene dodane vrednosti k sami strukturi romana, prej motijo njeno koherentnost. Tudi opisi preživljanja dnevov ostarele Iris se zdijo predolgi in monotoni. Vem, da je pisateljica z njimi hotela prikazati enoličnost dnevov ostarele osebe, ki oživi v obujanju svoje preteklosti in dela obračune s samim seboj, a vendar je teh opisov preveč. Način, kako starka komunicira s seboj in zakaj ter kako piše svoje spomine, me  v obrisih spominja na roman Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce. Mogoče je prav to, ker sem podobno naracijo srečal že prej (in prav tako, če ne še bolj, kvalitetno), pripomoglo k temu, da me je tokrat ta pripovedni postopek dolgočasil, saj je pač šlo za recikliranje meni že znanega postopka.

Običajno je za družinske sage značilno, da so polne spletk, skrivnosti, laži in razburljivih odkritij. Tudi pri Slepem morilcu je tako. Nič ni videti tako, kot se zdi, a vendar pozoren bralec dosti hitro ugotovi, kaj je srž skrivnosti. In potem čaka … in čaka … ter čaka … da na zadnjih straneh romana ugotovi, da je imel prav. Da je že 200 strani prej pravilno napovedal razplet dogodkov. A vendar se da kljub napisanim pomankljivostim dostojno uživati v branju dela. Margaret Atwood je zelo spretno spojila vse zgodbe, zelo zanimiv je roman v romanu, saj glavna oseba v tem romanu pripoveduje svojo zgodbo (in imamo tako roman v romanu v romanu), ki je znanstvenofantastična in je dobro metaforično ogledalo glavni zgodbi. Liki so primerno izrisani, verjetni, bralca pritegnejo, da sočustvuje z Lauro, besni in se čuti nemočnega ob Iris, zaničuje Irisino svakinjo itd. Prav tako bo užival vsak, ki ima rad natančne opise, primerljive z realisti 19. stoletja, druge pa bo navdušil moderni pristop v vložni zgodbi, saj je Laurin roman označen za modrnističnega.

Margaret Atwood je, kljub mojim opazkam, napisala kvaliteten roman in je moj kritični komentar prej pikolovsko delo zahtevnega bralca.  Gledano v celoti naštete pomankljivosti ne kazijo celote romana, zato delo priporočam v branje.

Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2010.

  • Share/Bookmark

Zoran Drvenkar: Sori

Napisati kvaliteten žanrski roman je težko. Potrebno je upoštevati vsaj ključna, najpomembnejša pravila, ki jih določen žanr zahteva, ob tem pa tudi paziti, da je roman zanimiv in privlačen za bralce. Velikokrat avtorji želijo preseči kalup žanra z drugačnimi pristopi do teme, ideje, zunanje zgradbe dela itd., kot je običajno za določen žanr, ter tako pokazati svojo inovativnost, unikatnost pa tudi odnos do samega žanra. Prav takšen je tudi Drvenkar. Njegov kriminalni roman je daleč od običajnega. V glavnih vlogah nastopajo štirje mladi, ki odprejo agencijo za opravičevanje. V imenu naročnika se opravičijo stranki, ki jo je naročnik na kakršenkoli način prizadel. Sprva je posel  za štiri mlade prijatelje zelo donosen, imajo veliko naročil, a se jim življenje spremeni, ko ne vedoč, sprejmejo naročilo človeka, ki hoče, da ga opravičijo pred tistimi osebami, ki jih on umori.

Drvenkar pa ni drugačen samo v vsebini kriminalne zgodbe, neobičajnost romana je vidna tudi v zunanji zgradbi. Roman nima linearne strukture, temveč skačemo v času, ki ga avtor označuje z oznakama Prej in Potem. Žanr hoče Drvenkar preseči tudi s tem, da veliko pozornosti nameni dramatičnemu v kriminalki – in prav tu mi je pisatelj najšibkejši. Zelo malo je namreč pisateljev, ki znajo dramatičnost predstaviti iskreno in živo, velikokrat se namreč ta dramatičnost prelevi v patetičnost, solzavost, sladkost in kičavost. Podobno je tudi z Drvenkarjem: za opis psihične groze, ki jo doživljajo prijatelji, ker so potegnjeni v svet zločina, se poslužuje takšnih stavčnih struktur, da ti opisi stanj izzvenijo zelo trdo, neiskreno, tekst mi postane že skoraj patetičen, ker se Drvenkar tako močno trudi za učinek usodnosti in drame.

Roman Sori ima torej dobro zasnovo in idejo, manj kvaliteten pa mi je pri opisovanju čustvenih viharjev, ki jih doživljajo glavni protagonisti. (Mogoče pa je kriv prevajalec, ki tega ni znal dobro ubesediti v slovenščino.)

Kriminalko je izdala Cankarjeva založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Agatha Christie: Umor na golfišču

Ko bralec vzame v roke kriminalko Agathe Christie, natančno ve, kaj lahko pričakuje. Inteligenten detektiv (z ne tako bistrim pomočnikom) le s pomočjo svojih sivih celic, analitičnega opazovanja in natančnega spraševanja osumljencev reši zločin, ki se pogosto dogodi na kraju, kjer se je ob času zločina zadrževalo več ljudi, med katerimi je skorajda vedno tudi morilec. Christie svojih detektivov ne pošilja v akcijski fizični lov za kriminalcem, detektivi ponavadi rešijo zločin, ne da bi si sploh umazali svoja oblačila. Tudi dialogi in besedišče detektivov, pa velikokrat tudi drugih oseb v detektivki, je zelo uglajeno, vljudno, osebe ne poznajo profanosti in vulgarnosti. Christie zna tudi dobro zaključiti vsako poglavje – le-to vedno prinaša presenetljivi pripovedni zasuk, zato da bi bralec le stežka odložil knjigo.

Kriminalni roman Umor na golfišču vsebuje prej naštete elemente, ima pa tudi nekaj ne tako značilnih za dela Agathe Christie. Hercule Poirot s svojim pomočnikom Higginsom preiskuje zločin, ki se je zgodil v Franciji. Tokrat ob času zločina na kraju prizorišča ni bilo dosti oseb, tako da mora Poirot uporabiti druge metode, da poišče zločinca. Seveda to stori z uglajenim spraševanjem, natančnim opazovanjem in eleganco, ki je tako zančilna zanj. Nov element je tudi motiv Higginsove zaljubljenosti v osumljenko Pepelko, kot jo imenuje Higgins, a se prav očitno vidi, da Christie ni bila vešča v pisanju ljubezenskih romanov, ker je to najšibkejši del kriminalke. Njuna romantika je tako neprepričljiva, naivna, da prav bode v oči, da je narejena le zato, da naredi osrednjo kriminalno zgodbo še bolj zagonetno.

Knjigo priporočam le tistim, ki jim je tak tip kriminalnega romana všeč, ostali pa se boste po vsej verjetnosti prej dolgočasili kot napeto ugibali, kdo je morilec.

Roman je izšel pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark