Linden MacIntyre: Škofova desna roka

Založbi Modrijan moram ponovno čestitati za izbor knjig, ki izhajajo v zbirki Bralec. Tokrat me je navdušil roman kanadskega novinarja Lindena MacIntyra Škofova desna roka. Roman presenetil že s samo tematiko, saj obravnava pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Glavna oseba romana je duhovnik Duncan, škofova desna roka, ki skrbi za to, da se duhovnike, ki so osumljeni pedofilije, brez vednosti javnosti, premesti v druge, odročne župnije.

Prav tako pa je tudi Duncan premeščen v eno izmed takšnih župnij, ko začnejo kanadski novinarji raziskovati spolne zlorabe med katoliškimi duhovniki. Cerkev se namreč boji, da bi se novinarji dokopali do njega in s tem tudi do informacij, ki jih Cerkev želi skriti pred javnostjo. Duncan v župniji spozna najstnika Dannyja, za katerega je duhovnik vedno bolj prepričan, da je bil spolno zlorabljen. Osumi prejšnega delujočega župnika v vasi, a še preden se dokoplje do kakšnikholi oprijemajočih odgovorov, Danny naredi samomor. Duncana začne vedno bolj dušiti krivda njegove službe, preteklih dejanj, njegove nemoči ob Dannyjevi smrti, zato se zateka v objem pijače. Ko Cerkev izve za njegove težave z alkoholom, ga hitro pošlje na zdravljenje, saj se zave, da mu ni več zaupati, da javnosti ne bo razkril zlorab.

Pisatelj zelo dobro predstavi kompleksnost Duncanovega značaja in njegovega položaja v družbi. Duncan je razpet med lastno krivdo zaradi zlorab v Cerkvi in “umazano” delo, ki ga mora opravljati v njenem imenu ter njegovo lojalnostjo tej instituciji. V pomoč mu ni tudi njegov značaj, saj Duncan ni človek, ki bi takoj, ko je posumil, da je bil njegov sovaščan zlorabljen, aktivno pristopil k zadevi in jo skušal rešiti, ampak predvsem stoji v ozadju, se utaplja v lastnih dvomih, obsesijah, vprašanjih. Kot njegovo nasprotje je predstavljen duhovnik Alfonso, ki ga je Duncan spoznal med službovanjem v Hondurasu, in ki na koncu Duncanu le prinese odgovor, kako ravnati in predvsem, kako se pokesati dejanj, ki jih ne moremo več spremeniti.

Roman tudi oblikovno ni najlažje branje. Zgodba ne poteka linerano, celo odstavki v posameznem poglavju skačejo iz duhovnikove preteklosti v njegovo sedanjost ali pa preskakujejo dogodke v sedanjosti in se kasneje vračajo nazaj, da zapolnijo vrzeli. To je predvsem zato, ker sledimo njegovemu razmišljanju, človekovo razmišljanje  pa ni nikoli ravna črta, ampak je zamotan klopčič razmišljanj o preteklosti, sedanjih dogodkov in samospraševanj, kakšna bo prihodnost. Prav ta analitičen pristop k romanu nam Duncana in njegovo osebno tragedijo še bolj približa in nam ne ponuja črno-bele slike dogodkov, ki so se dogajali (in se verjetno še) pod okriljem Cerkve.

Kot že napisano, roman je izdala založba Modrijan, 2011.

  • Share/Bookmark

Margaret Atwood: Slepi morilec

,

Na naslovnici knjige lahko poleg neposrečene fotografije, ki ne zajame ideje romana, preberemo tudi naslednji informaciji: epohalno in Bookerjeva nagrajenka leta 2000. O upravičenosti nagrade ne bom sodil, ker nisem prebral ostalih nominirank, bi pa komentiral pridevek epohalno. Roman ne opisuje le ene zgodbe, ampak prepleta kar štiri naracije. Najprej je to zgodba ostarele Iris, ki piše spomine za svojo vnukinjo Sabrino, v spominih pa opisuje svojo in zgodbo svoje sestre Laure. Vse te zgodbe so prepletene še z dodatno, vložno zgodbo: Laura je pred smrtjo izdala edini roman z naslovom Slepi morilec, ki je požel slavo kritične javnosti in dosegel velik uspeh pri bralcih, in ima velik pomen tudi za Iris, zato znotraj Irisinih memoarov beremo še Laurin roman. Vse skupaj pa pisateljica poveže še s časopisnimi članki, ki so objavljali trače in novice o Irisini in Laurini družini.

Razlogov, da delo označimo z meni neprivlačnim, ekspresivnim, pubicističnim vzdevkom epohalno, je torej dovolj. Pa je bila takšna epska širina potrebna? Menim, da roman ne bi izgubil svoje kvalitetne vrednosti, tudi če ne bi bil tako “epohalen”. Objavljeni časopisni članki ne dodajajo nobene dodane vrednosti k sami strukturi romana, prej motijo njeno koherentnost. Tudi opisi preživljanja dnevov ostarele Iris se zdijo predolgi in monotoni. Vem, da je pisateljica z njimi hotela prikazati enoličnost dnevov ostarele osebe, ki oživi v obujanju svoje preteklosti in dela obračune s samim seboj, a vendar je teh opisov preveč. Način, kako starka komunicira s seboj in zakaj ter kako piše svoje spomine, me  v obrisih spominja na roman Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce. Mogoče je prav to, ker sem podobno naracijo srečal že prej (in prav tako, če ne še bolj, kvalitetno), pripomoglo k temu, da me je tokrat ta pripovedni postopek dolgočasil, saj je pač šlo za recikliranje meni že znanega postopka.

Običajno je za družinske sage značilno, da so polne spletk, skrivnosti, laži in razburljivih odkritij. Tudi pri Slepem morilcu je tako. Nič ni videti tako, kot se zdi, a vendar pozoren bralec dosti hitro ugotovi, kaj je srž skrivnosti. In potem čaka … in čaka … ter čaka … da na zadnjih straneh romana ugotovi, da je imel prav. Da je že 200 strani prej pravilno napovedal razplet dogodkov. A vendar se da kljub napisanim pomankljivostim dostojno uživati v branju dela. Margaret Atwood je zelo spretno spojila vse zgodbe, zelo zanimiv je roman v romanu, saj glavna oseba v tem romanu pripoveduje svojo zgodbo (in imamo tako roman v romanu v romanu), ki je znanstvenofantastična in je dobro metaforično ogledalo glavni zgodbi. Liki so primerno izrisani, verjetni, bralca pritegnejo, da sočustvuje z Lauro, besni in se čuti nemočnega ob Iris, zaničuje Irisino svakinjo itd. Prav tako bo užival vsak, ki ima rad natančne opise, primerljive z realisti 19. stoletja, druge pa bo navdušil moderni pristop v vložni zgodbi, saj je Laurin roman označen za modrnističnega.

Margaret Atwood je, kljub mojim opazkam, napisala kvaliteten roman in je moj kritični komentar prej pikolovsko delo zahtevnega bralca.  Gledano v celoti naštete pomankljivosti ne kazijo celote romana, zato delo priporočam v branje.

Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2010.

  • Share/Bookmark