Italo Calvino: Baron na drevesu

Italo Calvino, ki mu literarni teoretiki največkrat prilepijo oznako postmodernist, je leta 1957 kot drugi del trilogije Naši predniki izdal roman Baron na drevesu, ki ga lahko pol stoletja kasneje končno beremo tudi v slovenskem jeziku. Roman  je postavljen v 18. stoletje, v Italijo, v čas razsvetljenstva ter velikih družbenih sprememb, ko se 12-letni baron odloči, ker noče pojesti polžev za kosilo in ga  oče zato okrega, splezati na drevo. To dejanje je najprej označeno kot posledica baronove trmoglavosti in upora proti očetovi reakciji, kasneje pa kot del njegove življenjske filozofije, saj baron Cosimo ne stopi več na tla in preživi vse svojo življenje na drevesih. A vendar ni zaradi tega nič manj v stiku z ljudmi okrog sebe. Kmetom je v pomoč pri poljedeljskih opravilih, dekleta osvaja s svojo drugačnostjo in skrivnostnostjo, poleg tega pa skrbi tudi za svojo izobrazbo, študira vodilne razsvetljenske mislece ter si z njimi dopisuje.

Njegove dogodivščine so popisane tako zanimivo in privlačno, da bralec le stežka odloži knjigo. K privlačnosti prispeva tudi žlahten in bogat jezik, poln asociacij na čas razsvetljenstva. S svojo zgradbeno strukturo spominja na pustolovski roman, baročni pikareskni roman, kar delu prida še dodatno kvalitetno vrednost. Globlji vpogled v Cosimovo življenje nam prikliče sodobnega intelektualca, ki se odtrga družbenim smernicam, “spleza na drevo”  in z distance dejavno posega v družbeno celico. Biti, a obenem tudi ne biti (Kaj ni to srž problema postmodernizma?) mu omogoča, da gnete in preoblikuje svojo naturo ter postane mislec, ki preseže filozofske in družbene okove svojega časa.

Roman je, prav zaradi svoje večplastnosti, ki  pa je ubesedena na lahkoten, privlačen, humoren način, literarni presežek, in ga zato zelo priporočam v branje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Niccolo Ammaniti: Kakor bog ukazuje

Ko sem zvedel, da je založba Goga prevedla v slovenščino nov roman Niccola Ammnitija, sem bil tega dejstva zelo vesel. Ammaniti me je navdušil že z romanom Ni me strah, ki ga je leta 2004 izdala Študentska založba. Ammaniti je dober pripovedovalec zgodb. Liki so zanimivi, drugačni, zgodbe imajo dober ritem pripovedovanja, so napete in privlačno napisane, tako da bralec le stežka odloži knjigo iz rok.

Večinoma te atribute vsebuje tudi roman Kakor bog ukazuje. Roman je postal v Italiji velika uspešnica, leta 2008 so po njem celo posneli film. Kakor njegovo prejšnje delo, sem tudi to delo zelo hitro prebral, a sem tu na večih mestih v romanu dobil občutek, da avtor zapiše določene stvari bolj zato, ker hoče bralcu ugajati, ga presenetiti in šokirati. Zgodba zato zaide tudi v pretiravanja, v približek  hollywoodskega trilerja, česar se zave tudi pisatelj, in zgodbo še pravočasno povleče iz prevelike komercializacije. Zanimiv aspekt, ki ga avtor v romanu odpira, je posameznikovo doživljanje boga, ki je lahko tudi uporaben pripomoček za manipulacije, saj  se posameznik lažje odloči storiti kakšno nečedno dejanje, če vso odgovornost prenese na boga, sebe pa opere vsakršne krivde in odgovornosti. Glavna oseba je tudi tokrat deček (kot pri Ni me strah), ki mora nase prevzeti breme odraslih oseb in zato tudi prehitro odrasti.

Knjigo, ki jo priporočam kot obvezno poletno počitniško čtivo.

Roman je izdala založba Goga, 2010.

  • Share/Bookmark