Robert Perišić: Naš človek na terenu

Hrvaški pistatelj Robert Perišić je že s svojim romaneseknim prvencem Naš človek na terenu pobral nagrado časopisa Jutranjega lista za najboljše prozno delo leta 2007. Perišić namreč lucidno, zajedljivo, cinično pa tudi z veliko grenkobe opisuje mlajšega državljana Hrvaške, ki se v posttranzicijskem času ne znajde najbolje. Faliran študent dramaturgije, zdaj urednik ekonomske priloge dnevnega časopisa in nekdanji roker, se skuša obdržati na površju hrvaškega banalnega vsakdanjika, čeprav ima velike težave s prilagajanjem. Pri tem mu ne more pomagati niti dekle – nekoč njegova velika zaveznica proti absurdnosti hrvaške sodobnosti – ker se tudi ona začenja prilagajati temu okolju, ko jo mediji opazijo kot glavno igralko v neki sodobni priredbi Brechtove drame Mati Korajža in njeni otroci (ki je prav tako plitka in absurdna kot svet, v katerem živi mladi protagonist). Ko pri časopisu odkrijejo, da je protagonist kot dopisnika v Irak poslal svojega norega sorodnika, časopisu pa lagal o tem, kdo je ta dopisnik, ga nemudoma odpustijo, kar povzroči, da glavni lik preneha plavati s tokom vsakdanje Hrvaške.

Tudi mene je Perišič navdušil z mešanico humorja (tako značilnega za ta geografski prostor) ter kompleksno in predvsem realno predstavitvijo sodobnega posameznika, ki je ujet v turbo kapitalizem postsocialistične države, kar pa njemu, ki živi, čuti, razmišlja drugače, povzroča velike težave, saj novo filozofijo države ne odobrava, živeti drugače pa ne (z)more. Edino, kar me je zmotilo pri romanu, pa nima nič opraviti s Perišičem, temveč s prevajalcem oziroma lektorjem (če je prevod sploh lektoriran), saj je v delu kar nekaj pravopisnih in slovničnih napak, ki si jih založba, kot je Študentska založba, ne bi smela dovoliti.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Dubravka Ugrešić: Štefica Cvek v krempljih življenja

Roman Dubravke Ugrešić Štefica Cvek v krempljih življenja je ironična pripoved o dveh protagonistkah: o neizkušeni pisateljici, ki si želi napisati ženski roman in Štefici Cvek, junakinji pisateljičinega romana. Obe imata težave, avtorica s pisanjem romana, Štefici pa je celotno življenje sinonim za tegobe. Štefica je debelušna, živi s teto, ki jo nenehno zalaga z nekoristnimi nasveti, je nesrečna, ker ne najde ljubezni svojega življenja, čeprav so vse njene prijateljice že srečno oddane. Ko se trudi najti princa zase, naleti le na njegove mizerne primerke.

Dubravka Ugrešič ironizira več ravnin v tekstu, ko se norčuje iz žanra ženskega romana. Ironizira pisateljico, ironizira junakinjo pisateljičinega dela, ironizira samo strukturo ženskega romana, ki jo primerja s šiviljinim delom v tekstilni tovarni. S tem pokaže na šablonskost strukture ženskega romana, ki sledi ustaljenim vzorcem, tako kot jim sledi šivilja pri svojem delu. Da bi to primerjavo še bolj izpostavila, so ob tekstu grafični simboli, ki ponazarjajo različne faze v šivanju. Vsakemu naslovu poglavja sledi podnaslov, ki pa je prepis “uporabnega” nasveta iz kakšne ženske revije, tako da že s tem Ugrešićeva nakaže, da ji je vso delo le poligon za parodiranje in ironiziranje.

Pa je Dubravka Ugrešić s tem pristopom zabavna? Meni ne preveč. Na trenutke me je spravila v smeh le narodna karikatura Štefica, vsa ostala postmodernistična ironija pa mi je bila prej v nadlego pri branju kot v užitek. Ugrešićevi štejem v dobro izvirnost, način, kako parodira in ironizira, sama zgodba pa ni privlačna.

Roman je izšel pri založbi Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark