Chris Cleave: Druga roka

Angleški roman Druga roka je napisan obrtniško zelo spretno. Bralce bo navdušil s svojo zmesjo sentimentalnosti, čustvene in žalostne zgodbe, humorja, likov, ki ti zlezejo pod kožo in končnega močnega sporočila.

Roman pripoveduje dve zgodbi. Najprej je tu Čebelica, ki pobegne iz Nigerije v Veliko Britanijo, zato ker želi poiskati Sarah, urednico modne revije, ter njenega moža Andrewa, prav tako novinarja. Njeno vas so požgali, vaščane pobili, ker se je pod njihovimi nogami pretakala nafta, Čebelica kot očividka pokola pa prav tako ni bila varna pred zločinci. Andrew in Sarah, ki sta bila takrat na počitnicah v Nigeriji, sta pomagala Čebelici, zato se odloči, da bo v Veliki Britaniji poiskala prav njiju. Po dveh letih v azilnem domu v Veliki Britaniji mladi Nigerijki uspe priti do Sarah.

In je zgodba o Sarah, na videz uspešni ženski, ki ima vse: inteligentnega moža, ljubkega sinčka, dobro sužbo in finančno stabilnost. A pod to masko ugodnega življenja, se skriva Andreweva depresija, njuni prepiri in Sarahino varanje moža. Andrewa dokončno premaga bolezen in se obesi. Sarah, ki le počasi asorbira novonastalo situacijo, se na dan pokopa moža pri njej oglasi še Čebelica. Čeprav je sprva videti, da Sarah danim težavam ne bo kos, ji prav Čebelica, čeravno tako različna od nje, pomaga najti nov življenjski smisel.

Kot številne bralce po svetu, knjiga je namreč vellika mednarodna uspešnica, je tudi mene pritegnila zgodba. K privlačnosti fabule zelo močno prispevajo osebe v romanu. Oba ženska lika sta predstavljena tako simpatično, da se bralec zelo hitro čustveno naveže na njiju in se z njima radosti, jezi, predsem pa upa, da bosta obe našli svoj srečni konec. Nekoliko me je zmotil le preveč sentimentalen zapis fabule, rajši imam, če so povedi vsaj malce misteriozne, in je prepuščeno bralcu, ali bo znal te skrivnostne tančice razkriti, pri romanu Druga roka pa so povedi enostavne, preproste in brez prevelike metaforike nosijo sporočila za bralca.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Tom Rob Smith: Otrok 44

Otrok 44 je idealno poletno plažno čtivo. Je napeta kriminalka, dogaja se v Stalinovi Rusiji, glavni junak pa ne samo rešuje zapletenih zločinov, na sledi  mu je sam vrh Države, ki ga hoče ujeti, še preden bo naš junak rešil primer. Edino razočaranje prinaša konec: seveda zvemo, kdo in zakaj je moril, ampak razlogi za to so mi bili tako za lase privlečeni, da so me od zavijanja z očmi le-te prav začele boleti.

Leo Davidov  je vesten pripadnik Službe državne varnosti v času Stalinove Rusije. Verjame v Resnice, ki jih Država vbija svojim državljanom in verjame, da so vsi uboji disidentov ali možnih sovražnikov Države, pri katerih tudi sam sodeluje, pravični, saj bo to Rusijo naredilo le bolj močno in idealno državo, brez možnosti za rušenje njene veličine. Ko mu njegov sodelavec zaupa, da so njegovega sina umorili, Leo v to ne verjame, saj je Rusija država brez zločinov. Celotno zadevo mu Leo predstavi kot nesrečo – malčka je povozil vlak.

A za Lea se ideali, ki jih je postavila Država, kmalu zrušijo. V Sovjetski zvezi je veljalo pravilo, da so sumljivi vsi državljani. Vsak je lahko bil sovražnik Države in Stalina. Tako so ovadili tudi Leovo ženo, s tem pa je nenadoma postal sumljiv tudi Leo. Ker Leo verjame svoji ženi, ki zatrjuje, da je nedolžna, pobegneta pred državno policijo, ob tem pa poskušata še odkriti serijskega morilca, katerega žrtev je bil tudi sin sodelavca. Leo namreč kmalu odkrije, da je oblast skušala prikriti umor sodelavčevega sina, ki je bil že 44 žrtev serijskega morilca. Prepričan je, da bo prijetje morilca dovolj velik dokaz o njegovi nedolžnosti in pripadnosti Državi, a Država si bolj kot to želi utišati Lea, saj bi ji z odkritjem morilca  zrušil filozofijo, da v socializmu ni zločinov (Le zakaj bi bili, če pa so ljudje tako srečni?).

Potovanje Lea in njegove žene po Sovjetski zvezi ter iskanje sledi za morilcem je najzanimivejši in najbolj napet del romana. Pisatelj zna zelo privlačno opisati razmere v Stalinovi Rusiji in junaka postavlja v različne življenjske položaje, tako da bralci dobimo celovito sliko ruske družbe in njenega življenja. Seveda na svoji poti doživljata tudi različne nevarnosti, tako da je roman napet vse do konca, do odkritja zločinca. Kot že rečeno, celoten izdelek skvari le konec, saj se mi razlogi za zločine niso zdeli najbolj verodostojni, realni.

Torej, kdor ne želi na morju brati le revij in ljubezenskih puhlic, za klasike pa ga okolje ne stimulira, je Otrok 44 čtivo, ki je poleg kreme za sončenje obvezni del plažnega inventarja.

Kriminalko je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Knjigarna je roman o priletni vdovi Florence Green, ki se leta 1959 v majhnem obmorskem mestecu v Angliji odloči odpreti knjigarno. V mestecu, ki nima niti stojnice z ribami, odprtje knjigarne med vaščani vzbudi veliko zanimanja, tako pozitivnega kot negativnega. Z odprtjem knjigarne je najbolj nezadovoljna gospa Gamert, pripadnica t. i. višjega sloja, saj se  je namenila v hiši, kjer je Florence odprla knjigarno, odpreti vaški kulturni center. Florence se gospe Gambert ne vda. Pod povšjem prijaznih besed, nasmehov in vljudnega kramljanja, poteka med gospo Green in gospo Gamert tihi boj, dokler ena izmed njiju dokončno ne zmaga.

Roman Penelope Fitzgerald je popoln predstavnik vpogleda v razmišljanje, delovanje in komunikacijo angleškega prebivalstva. Prebivalci so vljudni drug drugega, polni ust spoštljivih fraz in prijaznih nasmeškov do sogovornika, a pod to neskončno prijaznostjo se bohoti hinavščina, zahrbtnost in tudi zloba. Vsi nosimo maske in jih ne odvržemo tudi po tem, ko pravzaprav vemo, da nam prej škodujejo kot koristijo.

Čeprav pisateljica zelo dobro predstavi svojo idejo, me je roman dolgočasil. Dolgočasni so bili dialogi, nezanimiva mi je bila blaga ironičnost in ciničnost (še ena angeška tipičnost), roman ima izredno počasen notranji ritem in dogajanja ni veliko. Knjigo priporočam predvsem tistim, ki ste goreči ljubitelji Velike Britanije in njihove nacionalne kulture, pa tudi tistim, ki imajo težave s spanjem. Roman je namreč odlično zdravilo proti nespečnosti.

Roman Knjigarna je izdala založba Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark

Agatha Christie: Umor na golfišču

Ko bralec vzame v roke kriminalko Agathe Christie, natančno ve, kaj lahko pričakuje. Inteligenten detektiv (z ne tako bistrim pomočnikom) le s pomočjo svojih sivih celic, analitičnega opazovanja in natančnega spraševanja osumljencev reši zločin, ki se pogosto dogodi na kraju, kjer se je ob času zločina zadrževalo več ljudi, med katerimi je skorajda vedno tudi morilec. Christie svojih detektivov ne pošilja v akcijski fizični lov za kriminalcem, detektivi ponavadi rešijo zločin, ne da bi si sploh umazali svoja oblačila. Tudi dialogi in besedišče detektivov, pa velikokrat tudi drugih oseb v detektivki, je zelo uglajeno, vljudno, osebe ne poznajo profanosti in vulgarnosti. Christie zna tudi dobro zaključiti vsako poglavje – le-to vedno prinaša presenetljivi pripovedni zasuk, zato da bi bralec le stežka odložil knjigo.

Kriminalni roman Umor na golfišču vsebuje prej naštete elemente, ima pa tudi nekaj ne tako značilnih za dela Agathe Christie. Hercule Poirot s svojim pomočnikom Higginsom preiskuje zločin, ki se je zgodil v Franciji. Tokrat ob času zločina na kraju prizorišča ni bilo dosti oseb, tako da mora Poirot uporabiti druge metode, da poišče zločinca. Seveda to stori z uglajenim spraševanjem, natančnim opazovanjem in eleganco, ki je tako zančilna zanj. Nov element je tudi motiv Higginsove zaljubljenosti v osumljenko Pepelko, kot jo imenuje Higgins, a se prav očitno vidi, da Christie ni bila vešča v pisanju ljubezenskih romanov, ker je to najšibkejši del kriminalke. Njuna romantika je tako neprepričljiva, naivna, da prav bode v oči, da je narejena le zato, da naredi osrednjo kriminalno zgodbo še bolj zagonetno.

Knjigo priporočam le tistim, ki jim je tak tip kriminalnega romana všeč, ostali pa se boste po vsej verjetnosti prej dolgočasili kot napeto ugibali, kdo je morilec.

Roman je izšel pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu

Orwellov knjižni prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je bil zame veliko presenečenje. Pričakoval sem roman, dobil pa sem literarizirano, deloma avtobiografsko reportažo o življenju mlajšega moškega, ki opisuje svojo izkušnjo dela pomivalca posode v prestižnem pariškem hotelu ter kasnejšega beračenja v Londonu. Delo ima veliko vzporednic z Orwellovim lastnim življenjem  – tudi sam pisatelj je po končanem šolanju na prestižnem Etonu in vojaškem službovanju v Burmi delal kot pomivalec posode v Parizu, kasneje pa se pridružil beračem v Londonu. Hotel se je očistiti aristokratske navlake (njegovi starši so bili pripadniki višjega družbenega sloja) ter živeti v skladu s socialističnimi postavkami, v katere je trdno verjel. Orwell je bil namreč do svoje smrti zastopnik (humanega) socializma.

Prav zato, ker je delo odsev Orwellove lastne življenjske izkušnje, je zapis mladega moškega tako prepričljiv, skorajda že naturalističen. Mladi mož nam zelo prepričljivo pripoveduje, kakšen je delovni dan pomivalca posode, najnižjega v rangu zaposlenih v prestižnem pariškem hotelu, in ob tem skorajda začutimo hrup, vročino, kletvice, smrad prepotenih teles delavcev. Ko se pripovedovalec vrne v London, ker misli, da se bo zaposlil kot učitelj, pa dobimo realen vpogled v življenje londonskih beračev, saj med njimi pristane tudi pripovedovalec, ko ne dobi službe. Tu prevladujejo lakota, pretepi beračev, ubožnice, ki služijo kot prenočišče  in kjer pride stiska beračev najbolj do izraza – boj za posteljo, hrano in pijačo razgali berača v vsej svoji bedi.

Orwellov opis življenja najrevnejšega sloja prebivalstva v 30-ih letih prejšnjega stoletja me je navdušil in osupnil. Poda namreč zelo verodostojen pogled v takratno življenje delavcev in beračev, v tem opisovanju pa je neusmiljeno odkrit, surov, pošten. Pa ne zato, ker hoče senzacionalistično šokirati bralce, temveč zato, da nam “pošasti”, kot so berače znali poimenovati v Orwellovem času, predstavi kot čisto navadne ljudi, ki so imeli smolo v življenju ter so po spletu nesrečnih okoliščin pristali na robu in na dnu. Če je Orwell v pariškem delu svojega prvenca bolj kot ne le popisovalec razmer, pa v londonskem delu postane družebno angažiran pisec. Ob koncu dela nam predstavi svoj predlog za izboljšavo razmer v ubožnicah, in tako literarizirana reportaža na koncu zaide v smer eseja, kar Orwellovemu prvencu prida še dodatno kvalitetno razsežnost.

Knjigo je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Sarah Waters: Žeparka

Žeparka je sodobna verzija klasičnih romanov, ki so jih znali pisati v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja. Sarah Waters ne hiti z zgodbo, počasi jo razginja pred nami, zraven naredi številne fabulne ovinke, preden nas pripelje do (srečnega?) konca. Predstavi nam paleto različnih likov, ki jih vseli v različna družbena in geografska okolja, kar ji omogoči, da nam slikovito opiše Veliko Britanijo 19. stoletja. A največkrat okolje junakom ni naklonjeno – predstavlja še eno oviro, ki jo morajo akterji premagati, da dosežejo svoj cilj. Do cilja pa jim Sarah Waters nastavi tudi mnogo zank, nenaklonjenih oseb, ki jih morajo nadvladati, soočiti pa se morajo še s  številnimi skrivnosti, ki jim spremenijo življenja. Glavna junakinja, žeparka, vse to zmore, a predvsem zato, ker ljubi. Ljubezen je tista gonilna sila, ki jo pisateljica postavlja nad vsemi drugimi aspekti v življenju, je energija, ki uravnava svet.

Roman bo zanimiv predvsem za tiste, ki so ljubitelji klasičnih romanov, saj je v ospredju zgodba, vsi ostali faktorji v romanu (slog, notranji ritem, zunanja struktura …) pa so narejeni tako, da naredijo zgodbo še bolj zanimivo in večplastno. In naj vas 685 strani ne preplaši, delo je tako privlačno napisano, da se ga da prebrati na dušek.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark