George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu

Orwellov knjižni prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je bil zame veliko presenečenje. Pričakoval sem roman, dobil pa sem literarizirano, deloma avtobiografsko reportažo o življenju mlajšega moškega, ki opisuje svojo izkušnjo dela pomivalca posode v prestižnem pariškem hotelu ter kasnejšega beračenja v Londonu. Delo ima veliko vzporednic z Orwellovim lastnim življenjem  – tudi sam pisatelj je po končanem šolanju na prestižnem Etonu in vojaškem službovanju v Burmi delal kot pomivalec posode v Parizu, kasneje pa se pridružil beračem v Londonu. Hotel se je očistiti aristokratske navlake (njegovi starši so bili pripadniki višjega družbenega sloja) ter živeti v skladu s socialističnimi postavkami, v katere je trdno verjel. Orwell je bil namreč do svoje smrti zastopnik (humanega) socializma.

Prav zato, ker je delo odsev Orwellove lastne življenjske izkušnje, je zapis mladega moškega tako prepričljiv, skorajda že naturalističen. Mladi mož nam zelo prepričljivo pripoveduje, kakšen je delovni dan pomivalca posode, najnižjega v rangu zaposlenih v prestižnem pariškem hotelu, in ob tem skorajda začutimo hrup, vročino, kletvice, smrad prepotenih teles delavcev. Ko se pripovedovalec vrne v London, ker misli, da se bo zaposlil kot učitelj, pa dobimo realen vpogled v življenje londonskih beračev, saj med njimi pristane tudi pripovedovalec, ko ne dobi službe. Tu prevladujejo lakota, pretepi beračev, ubožnice, ki služijo kot prenočišče  in kjer pride stiska beračev najbolj do izraza – boj za posteljo, hrano in pijačo razgali berača v vsej svoji bedi.

Orwellov opis življenja najrevnejšega sloja prebivalstva v 30-ih letih prejšnjega stoletja me je navdušil in osupnil. Poda namreč zelo verodostojen pogled v takratno življenje delavcev in beračev, v tem opisovanju pa je neusmiljeno odkrit, surov, pošten. Pa ne zato, ker hoče senzacionalistično šokirati bralce, temveč zato, da nam “pošasti”, kot so berače znali poimenovati v Orwellovem času, predstavi kot čisto navadne ljudi, ki so imeli smolo v življenju ter so po spletu nesrečnih okoliščin pristali na robu in na dnu. Če je Orwell v pariškem delu svojega prvenca bolj kot ne le popisovalec razmer, pa v londonskem delu postane družebno angažiran pisec. Ob koncu dela nam predstavi svoj predlog za izboljšavo razmer v ubožnicah, in tako literarizirana reportaža na koncu zaide v smer eseja, kar Orwellovemu prvencu prida še dodatno kvalitetno razsežnost.

Knjigo je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Brigitte: Brezdomka v Parizu

Čeprav nisem ljubitelj izpovedne, avtobiografske literature, ki služi predvsem kot terapija avtorju, da se sooči s samim seboj, samo delo pa nima velike umetniške in ustvarjalne vrednosti, me je Brigittin roman Brezdomka v Parizu pozitivno presenetil. Roman resda spada v t.i. izpovedno literaturo, kjer avtorica opisuje svojo dvoletno bivanje na pariških ulicah, a Brigitte zna ohraniti distanco do sebe in ne zapade v solzavo patetiko ter samopomilovanje. Prav zato je opis njenega življenjskega padca na ulico ter počasne in strme hoje nazaj v življenje za bralca tako zelo pretresljiv in se močno vtisne v spomin.

Brigitte svojo zgodbo začne v otroštvu, opisuje svoj odnos do gospodovalne in neljubeče mame, ki je pisateljico zazanamoval za vse življenje, sooblikoval njen značaj in posredno vplival na njen padec na ulico. Avtoričin opis življenja na ulici je zgodba o preživetju močnejšega, sposobnejšega in pametnejšega. Je zgodba o notranji preobrazbi in bojih, depresiji, samozaničevanju, ki se usedejo v brezdomce (tudi v avtorico) in povzročajo, da večina do prezgodnje smrti ostane na cesti. Je tudi zgodba o socialni državi, ki pa svojo titulo izgubi nemudoma, ko ima opraviti z brezdomci.

Roman, ki nas spomni, kako smo lahko ljudje v sebi krhki in nemočni. Zelo priporočam!

Roman je izšel pri založbi Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark