Junot Diaz: Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo 2008 Junot Diaz v romanu Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa opisuje družino de Leon. Čeprav naslov omenja samo Oscarja, pa Diaz oriše tudi življenjske zgodbe njegove sestre, mame in deda. Družina de Leon živi v New Yorku, a njihove družinske korenine izhajajo iz Dominikanske republike, kar bistveno vpliva na njihov način razmišljanja in videnja stvarnosti. Predvsem to velja za Oscarjevo mamo, ki jo je režim dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla zaznamoval za vse življenje. Trujillo  je poskrbel, da so njenega očeta zaprli, ga razlastinili, njo pa prodali neki kmečki družini kot sužnjo. To in nesrečne ljubezenske eskapade so Oscarjevo mamo tako zaznamovovale, da nikoli več ni mogla uiti zagrenjenosti in pesimizmu, ki ju je prenašala na svoja dva otroka. Oscarjeva sestra hoče uiti mamini energiji, zato je z njo v večnih sporih, Oscar pa je bolj podrejen mami, saj se bolj kot z njenimi, ukvarja s svojimi problemi.

Oscar je vse prej kot prototip klasičnega dominikanskega moškega: mišičastega, mačističnega, vase zagledanega moža, ki podira ženske drugo za drugo. Oscar je namreč debel, sramežljiv nerd, ki doživlja posmeh svojih sovrstnikov, dekleta pa se ga izogibajo. Najbolj ga zanimajo znanstvenofantastični filmi in romani, predvsem knjige J.R.R. Tolkiena, pa  tudi sam piše romane. Nesrečen, ker ga okolica in predvsem ženske zavračajo, on pa si najbolj od vsega želi izgubiti devištvo in se predati strastni ljubezni, hoče narediti celo samomor, a ko mu bivša prostitutka končno nameni nekaj naklonjenosti, Oscar pokaže veliko srčnosti in poguma, da si njeno naklonjenost tudi obdrži.

Roman je zanimivo izrisana družinska saga, ki svojo inovativnost gradi tudi na opisu zgodovine Dominikanske republike in njenega dolgoletnega diktatorja. A mnogo te inovativnosti se izgubi v slovenskem prevodu. Zmotilo me je veliko število slovničnih in pravopisnih napak, neposrečena postavitev slovarja španskih besed na koncu knjige (prepričan sem, da knjiga ne bi izgubila kvalitete, če bi se prevajalka ali urednik knjige odločila vstaviti te besede v tekoče besedilo, ne pa da mora bralec skorajda vsako minuto odpirati slovar in brskati za prevedeno besedo, če hoče razumeti, kaj so glavne osebe hotele povedati), in tako je videti, da je Založba KMŠ zelo amatersko opravila svoje delo. Če se hočejo uveljaviti kot upoštevanja vredni založniki na slovenskem tržišču, morajo poskrbeti, da do takšnih napak v prihodnje ne bo več prihajalo.

Roman je izšel pri Hiši knjig, Založba KMŠ, 2009.

  • Share/Bookmark

Ayn Rand: Izvir

Pot do cilja je bila dolga, s postanki, a cilj je dosežen. Skoraj mesec dni je trajalo, da sem prebral roman, saj delo s 703 stranmi in drobnim tiskom bralcu predstavlja kar pošten izziv, predvsem zato, ker je vsako dogajanje, vsak akter v romanu utemljen s filozofijo objektivizma – filozofijo, ki je za Ayn Rand pomenila temelj bivanja.

Glavni junak romana je Howard Roark, arhitekt, ki uteleša Randinega idelanega človeka. Za Howarda so pomembne naslednje človekove vrline: racionalnost, poštenje, pravica, neodvisnost, integriteta, produktivnost in ponos. Je individualist, egoist, samozadostnež, ki ne potrebuje drugih ljudi, da bi se počutil izpopolnjenega, srečnega. Prezira množice ljudi, ki se predajajo altruizmu, žrtvujejo svoj lastni razum le zato, da bi v očeh drugih izpadli dobri, pošteni, požrtvovalni. Prav tako prezira ljudi, ki se podrejajo kolektivizmu, pa naj ta temelji na podlagi spola, spolne identitete, etničnosti, nacije, religije ali politične ideologije.  Roark se opira le na svoj razum, ta mu pomeni največ, in vztraja pri svojih načelih, ne glede na to, kaj si o tem misli ostala javnost. Njegova drugačnost, individualnost je tako moteča za ostale, ki te Roarkove moči nimajo, da jo skušajo uničiti, degradirati ali jo ignorirati. Poleg te, za Rand neuke množice, so tu še posamezniki, ki jih pisateljica primerja s samim Mefistom, saj prepoznajo temelje Roarkovega bivanja in razmišljanje preostale množice, ter vedo, da lahko manipulirajo z neukimi ljudmi, pijavkami, le če znebijo tujkov, kot je Roark. Ayn Rand te Mefiste primerja s Hitlerjem in Stalinom.

Prav zato, ker hoče pisateljica nazorno prikazati temelje svoje filozofije, so protagonisti v romanu enodimenzionalni, le lutke, v katere Ayn polaga svoje ideje objektivizma. Akterji so prikazani črno-belo: ali so za Roarka ali ne, ali so individualisti ali ne. Tu ni prostora za variacije, spremembe v posamezniku. Nekoliko več kompleksnega osebnostnega razpona pokaže edina glavna protagonistka romana Dominique Francon, ki se najprej samotrpinči, ker noče, da bi Svet umazal njeno edinstvenost, potem pa se prelevi v žensko, ki si upa biti unikatna, ne glede na umazan Svet okrog sebe.  Poleg papirnatih karakterjev je moteče tudi konstantno poudarjanje filozofije objektivizma, ki ni vedno lepo vdelano v fabulo romana, ampak skorajda nasilno nalepljeno v dogajanje. Pisateljica proti koncu romana zaide že skorajda v patetičnost s poveličevanjem besed in dejanj glavnega akterja.

Ayn Rand je roman izdala leta 1943 in to po tem, ko je 12 založnikov že zavrnilo njen roman. Kritiki še danes pretirano ne cenijo njen roman, je pa zato veliko popularnost našel med bralci. Do danes je bilo po svetu prodano skorajda 7 milijonov kopij romanov. Verjetno čar dela vidijo v osebnosti Howarda Roarka, in želijo, da bi imeli tudi sami delček njegove unikatnosti. Teorija objektivizma je pri ljudeh naletela  na dober odziv, saj danes v ZDA deluje kar nekaj inštitutov filozofije objektivizma.

Roman bolj priporočam bralcem, ki že imajo nekaj bralske kilometrine.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2009.

  • Share/Bookmark