Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu

Roman Pokliči me po svojem imenu je ljubezenska zgodba med 17-letnim Eliem in 24-letnim Američanom Oliverjem, ki na povabilo Eliovega očeta pride k njim na študijski dopust v staro družinsko vilo ob italijanski obali. Elio že ob prihodu Oliverja začuti močno privlačnost do njega, ki pa se skozi poletje le še stopnjuje ter se iz najstniške zaljubljenosti prelevi v strastno ljubezen. Moč čustev do očetovega študijskega kolega je tako silovita, da se odloči Oliverju razkriti svojo skrivnost. Oliverjev odziv na Eliovo priznanje, da ga ljubi ter nadaljni dogodki pustijo v 17-letniku neizbrisen pečat.

Andre Aciman Elia ukalupi le kot zaljubljenega najstnika, kar pomeni, da bralci ves čas spremljamo le tista razmišljanja, samogovore, dejanja, čustvena stanja, ki so vezani na Oliverja. Ostali aspekti Eliejeve osebnosti so potisnjeni v ozadje ali pa jih avtor sploh ne razkrije. Tudi Oliver je predstavljen skozi Elijeve oči in tako nikoli dokončno ne dobimo realne Oliverjeve podobe. Avtor se je za tak ustvarjalni postopek odločil verjetno zato, ker nam je želel prikazati vso kompleksnost čustvenih stanj, ki jih posameznik čuti in doživlja zaradi Ljubezni, ter da pokaže, kako silovita in usodna je lahko Ljubezen sama. Različna Elijeva čustvena stanja so zelo dobro ponazorjena z notranjim ritmom besedila. Ko je Elio na začetku svoje usodne ljubezni, je tudi besedišče polno pomenljivih metafor, vzhičenosti, deluje že skorajda kičasto, kasneje pa se umiri, ker se zaradi dogodkov, ki Eliu pridejo na pot, spremeni tudi Elio sam. Konec me je malce razočaral, ker mi ne deluje iskreno, vidi se predvsem avtorjeva želja postaviti spomenik usodni Ljubezni, zato Aciman zapade v umetno ustvarjen patos.

Kljub temu pa je knjiga vredna branja. pa ne zato, ker gre za drugačno ljubezen, ampak zato, ker tako lepo prikaže, kako silovito moč ima lahko le-ta, ko se ne ozira na nobene družbene kodekse in priporočila.

Knjiga je izšla pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark