Robert Perišić: Naš človek na terenu

Hrvaški pistatelj Robert Perišić je že s svojim romaneseknim prvencem Naš človek na terenu pobral nagrado časopisa Jutranjega lista za najboljše prozno delo leta 2007. Perišić namreč lucidno, zajedljivo, cinično pa tudi z veliko grenkobe opisuje mlajšega državljana Hrvaške, ki se v posttranzicijskem času ne znajde najbolje. Faliran študent dramaturgije, zdaj urednik ekonomske priloge dnevnega časopisa in nekdanji roker, se skuša obdržati na površju hrvaškega banalnega vsakdanjika, čeprav ima velike težave s prilagajanjem. Pri tem mu ne more pomagati niti dekle – nekoč njegova velika zaveznica proti absurdnosti hrvaške sodobnosti – ker se tudi ona začenja prilagajati temu okolju, ko jo mediji opazijo kot glavno igralko v neki sodobni priredbi Brechtove drame Mati Korajža in njeni otroci (ki je prav tako plitka in absurdna kot svet, v katerem živi mladi protagonist). Ko pri časopisu odkrijejo, da je protagonist kot dopisnika v Irak poslal svojega norega sorodnika, časopisu pa lagal o tem, kdo je ta dopisnik, ga nemudoma odpustijo, kar povzroči, da glavni lik preneha plavati s tokom vsakdanje Hrvaške.

Tudi mene je Perišič navdušil z mešanico humorja (tako značilnega za ta geografski prostor) ter kompleksno in predvsem realno predstavitvijo sodobnega posameznika, ki je ujet v turbo kapitalizem postsocialistične države, kar pa njemu, ki živi, čuti, razmišlja drugače, povzroča velike težave, saj novo filozofijo države ne odobrava, živeti drugače pa ne (z)more. Edino, kar me je zmotilo pri romanu, pa nima nič opraviti s Perišičem, temveč s prevajalcem oziroma lektorjem (če je prevod sploh lektoriran), saj je v delu kar nekaj pravopisnih in slovničnih napak, ki si jih založba, kot je Študentska založba, ne bi smela dovoliti.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Radka Denemarková: Denar od Hitlerja

Češki literati se radi vračajo v čas po II. svetovni vojni, v povojni kaos, ko se je uničevalo vse, kar je dišalo po starem in se je delala nova (ne)pravična zgodovina. Mohorjeva založba je tako v prejšnjem letu izdala roman češkega pisatelja Alexa Koenigsmarka Obisk iz temin (o katerem sem že pisal), ki je v ospredje postavil akterja, ki se je boril na t.i. pravi strani za češko osvoboditev izpod nemškega nacizma, roman Radke Denemarkove Denar od Hitlerja pa si za svojo glavno protagonistko izbere Sudetsko Nemko, Židinjo. Med vojno je bila zaprta v koncentracijskem taborišču, po vojni, ko se hoče vrniti nazaj na očetovo posestvo, pa jo iz vasi izženejo Čehi in jo razlastijo, saj je po narodnosti Nemka in je zato njihova sovražnica. Roman se zatem prestavi v leto 2005, ko hoče glavna akterka Gita dokončno dobiti nazaj izgubljeno posestvo, a jo navkljub drugačni politični klimi vaščani še vedno ne sprejmejo za sebi enako.

Radka Denemarková je mojstrica v opisovanju človeških občutij. Zelo plastično, živo, z obilico inovativnih in močnih metafor riše Gitino notranje življenje, in bralec ravno preko njenih zaznav, razmišljanj, čustev spremlja potek zunanjega dogajanja. Čustva so tista, ki vodijo k akciji, in čeprav bi pisateljica lahko naslikala zelo črno-bel roman, kjer bi glavno protagonistko naslikala kot žrtev, vaščane pa kot rablje, zna pokazati, da je resnica slikovita, polna barv, kakor so tudi ljudje, ki nosijo vsak svojo resnico. Pozorno branje odkrije za metaforami globljo simboliko, ki bralca nadgradi še z dodatnimi sporočili, zato branje tega pretresljivega romana močno priporočam.

Roman je izšel pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: Macht und Rebel

Roman Mach und Rebel lahko v prenekaterem bralcu vzbudi odpor, zaničevanje ali gnus. Je knjiga, ki bi jo lahko nekateri označili za nemoralno, škodljivo, brez prave substance in napisana le zato, da šokira, da je njena vrednost le v sprevrženem podajanju provokativnosti. In roman je res provokativen: glavni protagonist sovraži svet, je ksenofob, nacist, pedofil. Ne izbira besed, ko skuša izraziti svoja mnenja in nima nobenih zadržkov, ko seksa s 13- in 12-letnico ter uživa mamila z njunimi enako starimi priseljenskimi arabskimi prijatelji. A Rebel, glavni lik, je drugačen od ostalih likov v romanu le v tem, da to jasno pokaže, ostali tega javno ne izražajo,  a se skrivoma slinijo nad mladoletnicami. Kot skrajen primer le-tega pisatelj prikaže očeta 13- in 12-letnice, ki masturbira na internetni video, kjer njegovi hčerki seksata z Rebelom in Rebelovim kompanjonom Machtom. Torej, dosti je razlogov, da se bi se bralec lahko zgražal. A vendar, če se delo pogleda z distance, se vidi namen in ideja Falbakkenove pretirane provokativnosti.

Pisatelj predstavlja svet, ki je globaliziran, do skrajnosti liberaliziran in egoističen, kjer si posameznik ne postavlja svojih osebnih meja in hlasta le po zadovoljevanju svojih lastnih užitkov. Prav zato človek v sebi propada, vegetira, je dekadenten, samuničujoč in mu je užitek najpomembnejši. To je svet, kjer tudi družba nima več postavljenih meja, kjer se marketinški mainstream in subkulturni svet spečata in med njima ni več razlik, vse je isto, tudi ponaredek se ne loči več od originala. Svet, ki ga vidi Norvežan Faldbakken je moreč in krut. Da bi lahko to vizijo sveta predstavil, si je za svoj slogovni postopek izbral najmanj boleč način: ironijo, satiro in provokacijo. In če se bo bralec upal prebiti preko prve strani, kjer si že takoj glavni lik nabije kumaro v anus, bo dobil dokaj detajlen pogled v duha današnje družbe.

Macht und Rebel je drugi del Faldbakkenove trilogije Skandinavska mizantropija (čeprav trilogija, se vsako delo bere kot samostojna celota). Prvi del The Cockta Hola Company je prav tako izšel že v slovenščini, obe knjigi pa je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Christa Wolf je prominentno ime nemške literature. Čeprav še vedno ustvarja, so si književni teoretiki soglasni v tem, da je svoj ustvarjalni vrhunec dosgela v času obstoja Vzhodne Nemčije. Pisateljica je bila namreč pomembno ime vzhodnonemške literarne srenje, zasedala je tudi eno izmed vodilnih mest v partiji. Pred nekaj leti so jo celo osumili, da je sodelovala z zlogasno nemško tajno policijo Stasi, kar pa je zanikala ter se pred obtožbami umaknila v Ameriko.

Tudi roman Razdeljeno nebo svoj dogajalni prostor poišče v Vzhodni Nemčiji tik pred izgradnjo berlinskega zidu, kot glavno protagonistko pa predstavi mlado in naivno Rito, ki živi na deželi. Ko na vasi počitnikuje kemik Manfred, se Rita zaljubi vanj ter odide z njim živet v Berlin. Šele tu pa začne Rita pridobivati  prve življenjske izkušnje, se osebnostno in intelektualno oblikovati, pri tem pa tudi spoznavati, kdo sploh je Manfred in kakšna je njuna veza. Rita in Manfred tako skozi roman pridobivata simbolni pomen, saj Manfred predstavlja Zahodno, Rita pa Vzhodno Nemčijo  – in pisateljica kot zvesta pripadnica svoji socialistični državi, je vidno na strani glavne akterke.

Prav avtoričina preveč vidna empatija do glavnega lika mi je bila nekoliko moteča. Nežnost, milina, ki jo poklanja Riti, zna zaiti v pretirano razčustvovanost, ki je ponekod že na meji osladnosti. Je pa pisateljica zelo spretna in učinkovita v strnjenem podajanju svojih misli. Za predstavitev določenega motiva ne porabi dolge verige besed, ampak uspe vse skupaj kvalitetno izraziti v kratkih stavkih, zato je ponekod potrebno počasno ali večkratno branje, da nas doseže vsa teža pisateljičinih misli.

Roman priporočam predvsem ljubiteljem ljubezenskih romanov, ki želijo več kot le tipični zaplet/razplet, ki ga je ponujala Victoria Holt v svojih delih.

Delo je izdala Družba Piano, 2010.

  • Share/Bookmark

Zoran Drvenkar: Sori

Napisati kvaliteten žanrski roman je težko. Potrebno je upoštevati vsaj ključna, najpomembnejša pravila, ki jih določen žanr zahteva, ob tem pa tudi paziti, da je roman zanimiv in privlačen za bralce. Velikokrat avtorji želijo preseči kalup žanra z drugačnimi pristopi do teme, ideje, zunanje zgradbe dela itd., kot je običajno za določen žanr, ter tako pokazati svojo inovativnost, unikatnost pa tudi odnos do samega žanra. Prav takšen je tudi Drvenkar. Njegov kriminalni roman je daleč od običajnega. V glavnih vlogah nastopajo štirje mladi, ki odprejo agencijo za opravičevanje. V imenu naročnika se opravičijo stranki, ki jo je naročnik na kakršenkoli način prizadel. Sprva je posel  za štiri mlade prijatelje zelo donosen, imajo veliko naročil, a se jim življenje spremeni, ko ne vedoč, sprejmejo naročilo človeka, ki hoče, da ga opravičijo pred tistimi osebami, ki jih on umori.

Drvenkar pa ni drugačen samo v vsebini kriminalne zgodbe, neobičajnost romana je vidna tudi v zunanji zgradbi. Roman nima linearne strukture, temveč skačemo v času, ki ga avtor označuje z oznakama Prej in Potem. Žanr hoče Drvenkar preseči tudi s tem, da veliko pozornosti nameni dramatičnemu v kriminalki – in prav tu mi je pisatelj najšibkejši. Zelo malo je namreč pisateljev, ki znajo dramatičnost predstaviti iskreno in živo, velikokrat se namreč ta dramatičnost prelevi v patetičnost, solzavost, sladkost in kičavost. Podobno je tudi z Drvenkarjem: za opis psihične groze, ki jo doživljajo prijatelji, ker so potegnjeni v svet zločina, se poslužuje takšnih stavčnih struktur, da ti opisi stanj izzvenijo zelo trdo, neiskreno, tekst mi postane že skoraj patetičen, ker se Drvenkar tako močno trudi za učinek usodnosti in drame.

Roman Sori ima torej dobro zasnovo in idejo, manj kvaliteten pa mi je pri opisovanju čustvenih viharjev, ki jih doživljajo glavni protagonisti. (Mogoče pa je kriv prevajalec, ki tega ni znal dobro ubesediti v slovenščino.)

Kriminalko je izdala Cankarjeva založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Knjigarna je roman o priletni vdovi Florence Green, ki se leta 1959 v majhnem obmorskem mestecu v Angliji odloči odpreti knjigarno. V mestecu, ki nima niti stojnice z ribami, odprtje knjigarne med vaščani vzbudi veliko zanimanja, tako pozitivnega kot negativnega. Z odprtjem knjigarne je najbolj nezadovoljna gospa Gamert, pripadnica t. i. višjega sloja, saj se  je namenila v hiši, kjer je Florence odprla knjigarno, odpreti vaški kulturni center. Florence se gospe Gambert ne vda. Pod povšjem prijaznih besed, nasmehov in vljudnega kramljanja, poteka med gospo Green in gospo Gamert tihi boj, dokler ena izmed njiju dokončno ne zmaga.

Roman Penelope Fitzgerald je popoln predstavnik vpogleda v razmišljanje, delovanje in komunikacijo angleškega prebivalstva. Prebivalci so vljudni drug drugega, polni ust spoštljivih fraz in prijaznih nasmeškov do sogovornika, a pod to neskončno prijaznostjo se bohoti hinavščina, zahrbtnost in tudi zloba. Vsi nosimo maske in jih ne odvržemo tudi po tem, ko pravzaprav vemo, da nam prej škodujejo kot koristijo.

Čeprav pisateljica zelo dobro predstavi svojo idejo, me je roman dolgočasil. Dolgočasni so bili dialogi, nezanimiva mi je bila blaga ironičnost in ciničnost (še ena angeška tipičnost), roman ima izredno počasen notranji ritem in dogajanja ni veliko. Knjigo priporočam predvsem tistim, ki ste goreči ljubitelji Velike Britanije in njihove nacionalne kulture, pa tudi tistim, ki imajo težave s spanjem. Roman je namreč odlično zdravilo proti nespečnosti.

Roman Knjigarna je izdala založba Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark

Niccolo Ammaniti: Kakor bog ukazuje

Ko sem zvedel, da je založba Goga prevedla v slovenščino nov roman Niccola Ammnitija, sem bil tega dejstva zelo vesel. Ammaniti me je navdušil že z romanom Ni me strah, ki ga je leta 2004 izdala Študentska založba. Ammaniti je dober pripovedovalec zgodb. Liki so zanimivi, drugačni, zgodbe imajo dober ritem pripovedovanja, so napete in privlačno napisane, tako da bralec le stežka odloži knjigo iz rok.

Večinoma te atribute vsebuje tudi roman Kakor bog ukazuje. Roman je postal v Italiji velika uspešnica, leta 2008 so po njem celo posneli film. Kakor njegovo prejšnje delo, sem tudi to delo zelo hitro prebral, a sem tu na večih mestih v romanu dobil občutek, da avtor zapiše določene stvari bolj zato, ker hoče bralcu ugajati, ga presenetiti in šokirati. Zgodba zato zaide tudi v pretiravanja, v približek  hollywoodskega trilerja, česar se zave tudi pisatelj, in zgodbo še pravočasno povleče iz prevelike komercializacije. Zanimiv aspekt, ki ga avtor v romanu odpira, je posameznikovo doživljanje boga, ki je lahko tudi uporaben pripomoček za manipulacije, saj  se posameznik lažje odloči storiti kakšno nečedno dejanje, če vso odgovornost prenese na boga, sebe pa opere vsakršne krivde in odgovornosti. Glavna oseba je tudi tokrat deček (kot pri Ni me strah), ki mora nase prevzeti breme odraslih oseb in zato tudi prehitro odrasti.

Knjigo, ki jo priporočam kot obvezno poletno počitniško čtivo.

Roman je izdala založba Goga, 2010.

  • Share/Bookmark

Tita Cvetković: Pa mirna Bosna

Knjižni prvenec Tite Cvetković Pa mirna Bosna ni literano skropucalo, pravzaprav je zelo solidno napisan literarni izdelek, a mene ni pritegnil. Mogoče je vzrok v vzporednih zgodbah, ki ne tečejo linearno, ampak skačejo v času in prostoru; mogoče je to mešanje realnega in fantazijskega ali pa občutek, da avtorica poglavja prehitro zaključi in mnogo neizrečenega obstane v zraku.

Kot že naslov pove, se pisateljica ozre v Bosno, v nemirni čas 90-ih let 20. stoletja, in si izbere par protagonistov, ki so že odšli iz Bosne ali pa to nameravajo storiti. Ob spremljanju njihovih zgodb je čutiti strah, zmedo akterjev, predsodke, ki jih ima Svet do njih, še najbolj izrazit pa je občutek, da so vsi ti ljudje izgubili neko skupno jedro, ki bi jih povezovalo. Bosna, kot so jo poznali, je razpadala, s tem pa tudi njihov občutek Pripadnosti.Ker pripadnosti skupni državi ni več, jo morajo zdaj poiskati v sebi, pri družini , prijateljih …

Kot že zapisano, mene je knjiga pustila hladnega, a jo načeloma priporočam, saj nosi literarno sporočilo, namenjena pa je predvsem tistim, ki niso ljubitelji debelih romanov (Pa mirna Bosna ima namreč malo več kot 100 strani).

Knjiga je izšla pri Založbi /*cf., 2009.

  • Share/Bookmark

Alex Koenigsmark: Obisk iz temin

Alex Koenigsmark verjetno slovenskim bralcem ni tako znano ime, saj je Obisk iz temin šele prvo delo tega češkega pisatelja, ki je prevedeno v slovenščino, čeprav je v svoji domovini uveljavljeno literarno ime. Mohorjeva družba se je za prevod romana Obisk iz temin v slovenski jezik verjetno odločila zaradi teme, ki jo delo obravnava, saj je v ospredje postavila Češko takoj po II. svetovni vojni, ko po umiku nemške vojske ozemlje zasedejo tako Rusi kot Američani, v ozadju pa se začenjajo bolj ali manj prikriti boji za oblast in pozicijo. Nič nenavadnega ni, da posamezniki skrivnostno izginjajo, ljudje v imenu oblasti namreč prisluškujejo drug drugemu, jih ovajajo vzpostavljajoči komunistični oblasti, ta pa poskrbi za hitro odstranitev posameznikov, ki so lahko potencialno nevarni novi družbi.

V ta svet stopi stopi Vincenc, študent prava, ki ob koncu vojne pristane v Pragi, ravno ko se delijo politične funkcije. Glede na to, da se je med vojno boril proti okupatorju, mu oblast podeli politično funkcijo v majhnem zdraviliškem mestecu. Vincenc zelo kmalu ugotovi, kako funkcionira nova oblast in v začetku uspešno krmari med željami Države in lastnimi apetiti. Poleg Vincenca avtor romana v ospredje postavi še mnoge druge  like podeželskega mesteca ter njihovo (ne)prilagajanje novemu režimu. Osebe si znajo pomagati v tem nemirnem času s humorjem, a je ta humor le slab obliž za strah, otopelost, izdajstva, žalost in jezo, ki jo producira režim v ljudeh. V njih je želja pobega na Zahod, a pot do tega cilja se za mnoge konča še predno ga dosežejo.

Koenigsmark zna dobro pripovedovati zgodbo – je kratkočasen, liki so zanimivi, le preveč jih je, in bralec jih lahko med seboj hitro pomeša ali pa si jih ne zapomne. Zelo živo predstavi tudi povojni čas in različne reakcije, ki jih le-ta sproži v ljudeh. Še posebej mi je prepričljiv takrat, ko kontrastira humor ter tragiko, ki je skrita pod njim.

Roman je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Ayn Rand: Izvir

Pot do cilja je bila dolga, s postanki, a cilj je dosežen. Skoraj mesec dni je trajalo, da sem prebral roman, saj delo s 703 stranmi in drobnim tiskom bralcu predstavlja kar pošten izziv, predvsem zato, ker je vsako dogajanje, vsak akter v romanu utemljen s filozofijo objektivizma – filozofijo, ki je za Ayn Rand pomenila temelj bivanja.

Glavni junak romana je Howard Roark, arhitekt, ki uteleša Randinega idelanega človeka. Za Howarda so pomembne naslednje človekove vrline: racionalnost, poštenje, pravica, neodvisnost, integriteta, produktivnost in ponos. Je individualist, egoist, samozadostnež, ki ne potrebuje drugih ljudi, da bi se počutil izpopolnjenega, srečnega. Prezira množice ljudi, ki se predajajo altruizmu, žrtvujejo svoj lastni razum le zato, da bi v očeh drugih izpadli dobri, pošteni, požrtvovalni. Prav tako prezira ljudi, ki se podrejajo kolektivizmu, pa naj ta temelji na podlagi spola, spolne identitete, etničnosti, nacije, religije ali politične ideologije.  Roark se opira le na svoj razum, ta mu pomeni največ, in vztraja pri svojih načelih, ne glede na to, kaj si o tem misli ostala javnost. Njegova drugačnost, individualnost je tako moteča za ostale, ki te Roarkove moči nimajo, da jo skušajo uničiti, degradirati ali jo ignorirati. Poleg te, za Rand neuke množice, so tu še posamezniki, ki jih pisateljica primerja s samim Mefistom, saj prepoznajo temelje Roarkovega bivanja in razmišljanje preostale množice, ter vedo, da lahko manipulirajo z neukimi ljudmi, pijavkami, le če znebijo tujkov, kot je Roark. Ayn Rand te Mefiste primerja s Hitlerjem in Stalinom.

Prav zato, ker hoče pisateljica nazorno prikazati temelje svoje filozofije, so protagonisti v romanu enodimenzionalni, le lutke, v katere Ayn polaga svoje ideje objektivizma. Akterji so prikazani črno-belo: ali so za Roarka ali ne, ali so individualisti ali ne. Tu ni prostora za variacije, spremembe v posamezniku. Nekoliko več kompleksnega osebnostnega razpona pokaže edina glavna protagonistka romana Dominique Francon, ki se najprej samotrpinči, ker noče, da bi Svet umazal njeno edinstvenost, potem pa se prelevi v žensko, ki si upa biti unikatna, ne glede na umazan Svet okrog sebe.  Poleg papirnatih karakterjev je moteče tudi konstantno poudarjanje filozofije objektivizma, ki ni vedno lepo vdelano v fabulo romana, ampak skorajda nasilno nalepljeno v dogajanje. Pisateljica proti koncu romana zaide že skorajda v patetičnost s poveličevanjem besed in dejanj glavnega akterja.

Ayn Rand je roman izdala leta 1943 in to po tem, ko je 12 založnikov že zavrnilo njen roman. Kritiki še danes pretirano ne cenijo njen roman, je pa zato veliko popularnost našel med bralci. Do danes je bilo po svetu prodano skorajda 7 milijonov kopij romanov. Verjetno čar dela vidijo v osebnosti Howarda Roarka, in želijo, da bi imeli tudi sami delček njegove unikatnosti. Teorija objektivizma je pri ljudeh naletela  na dober odziv, saj danes v ZDA deluje kar nekaj inštitutov filozofije objektivizma.

Roman bolj priporočam bralcem, ki že imajo nekaj bralske kilometrine.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2009.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »