Markus Suzak: Kradljivka knjig

Če sem pri romanu Proti vetru govoril o emocionalnosti, ki ne deluje doživeto in stvarno, pa je roman Markusa Suzaka njeno nasprotje. Tudi Kradljivka knjig  je emocionalen roman, vendar pa so liki in zgodba tako močni, prepričljivi, da bralec izgubi distanco pred napisanim in doživlja z liki vso veselje in tragiko ter še dolgo po prebranem delu razmišlja o njih.

Narator zgodbe je Smrt, ki pa ni predstavljena kot grozna prikazen s koso, ampak kot empatična in nežna pobiralka duš, ki ima v času, v katerem se dogaja roman, veliko dela. Zgodba je namreč postavljena na začetek II. svetovne vojne, v Nemčijo, Smrt pa nam pripoveduje zgodbo o Liesel Meminger, ki s svojim mlajšim bratcem potuje h krušnim staršem, saj njuna mama ne more več skrbeti zanju. Na poti bratec umre, kar Liesel močno prizadene. Na pokopališču po pokopu bratca  grobarju ukrade knjigo, Priročnik o pravilnem pokopu ljudi, ker jo knjiga privlači, čeravno ne zna brati, pa tudi zato, ker ji bo služila kot spomin na bratca.

Šele počasi se Liesel navadi krušnih staršev, okolja, novih prijateljev. V veliko oporo ji je krušni oče Hans Hubermann, ki jo vsako noč miri, ko Liesel doživlja nočne more zaradi smrti bratca. Poleg tega jo nauči brati, s tem pa v njej zbudi močno željo po branju knjig. Ker ji družina zaradi pomanjkanja denarja ne more kupiti le-teh, se deklica odloči, tako kot je to storila že na pokopališču, da bo knjige ukradla, če si jih bo zaželela brati. Poleg očeta pa na Liesel naredi močan vtis tudi Max, Žid, ki ga družina skriva pred nacisti. Z njim se sproprijatelji, Max ji celo napiše majhno knjigo. Vse pa se spremeni, ko želi Hans pomagati Židu, ki ga nacisti v sprevodu drugih Židov vlečejo skozi mestece. Ker je storil nepopravljivo napako, da je v javnosti ponudil kruh Židu, postane za oblast sumljiv. Posledice Hansovega dejanja pa ne vplivajo samo nanj, ampak močno posežejo tudi v življenje Liesel in Maxa.

Poleg močnega čustvenega naboja, napete zgodbe in množice dobro opisanih različnih likov je odlika romana tudi v mnogoplastnosti sporočil, ki jih prinaša. Roman se ubada s težo in mogočnostjo krivde, ki jo posameznik nosi in vpliva na njegova dejanja. Predstavi nam drugačno Nemčijo, prebivalce, ki niso enostransko podpirali Hitlerja in nacizma, le molčati so morali zaradi lastnega preživetja (kar vsiljuje se primerjava s socialistično Jugoslavijo, kar pa ni čudno, saj vsi totalitarni režimi podobno funkcionirajo), predvsem pa je to zgodba o knjigah in moči besed. O besedah, ki lahko zdravijo, božajo, pomagajo k smehu in prijateljstvu, lahko pa tudi uničujejo in ubijajo. Roman nas spomni na to, kako pomembno je negovati sebe in druge z izbranimi besedami.

Delo je velika svetovna uspešnica, dobitnica mnogih prestižnih knjižnih nagrad, goreči oboževalci knjige pa že zbirajo peticije, da bi se po njej posnel  film. Tudi sam knjigo zelo zelo priporočam, prepričan pa sem tudi, da je roman zaradi prej naštetih razlogov lahko odlično darilo. Je tiste vrste roman, ki se ga z vsakim branjem bere drugače.

Delo so izdale Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark

Juan Eslava Galan: Mula


Roman Juana Eslava Galana Mula nas popelje v čas španske državljanske vojne in nam predstavi Juana Castra Pereza, mulovodca na strani nacionalistov. Juan je preprost, prijazen, vedno pripravljen pomagati svojim soborcem, a ne preveč inteligenten posameznik, ki v obrisih spominja na vojaka Švejka. Zaupnico in prijateljico si najde v muli Valentini, ki jo reši, ko osamljena tava po gozdu, in si jo želi odpeljati po vojni domov. Iz anonimnosti ga povzdigne dogodek, ko se mu preda devet vojakov republikancev, in ker je potrebno skrbeti za višanje španskega rodoljubja in morale, mediji predstavijo Juana kot nacionalnega junaka, ki je lastnoročno premagal upirajoče republikance. Zaradi tega ga k sebi pokliče general Franco in mu dodeli medaljo hrabrosti. Juan se ne brani pozornosti, a vse kar si resnično želi je, da bi se zopet vrnil k svoji muli Valentini, in poskrbel za to, da varno z njim preživi vojno.

Največja vrednost romana Mula je v kompleksnem opisu vojne. Čeprav pisatelj postavi glavno osebo v čas španske državljanske vojne, pa so opisane značilnosti te vojne tako arhetipske, da se jih da primerjati z opisi drugih vojn. Vojna je predstavljena kot absurd, ki jo vodijo tisti, ki sedijo v foteljih daleč stran od nje (general Franco), vojaki na fronti pa postanejo objekti, razčlovečeni posamezniki, s katerim foteljski vojaki skušajo doseči svoj cilj. Ta absurdnost in tragičnost vojne je vidna predvsem v odlomku, ko si republikanci in nacionalisti ob vodnjaku, kjer prihajajo po vodo, izmenjujejo različne predmete, se pogovarjajo, se prijateljsko poslovijo, potem pa se odidejo naprej bojevat drug proti drugemu. Ko Juan sreča svojega mladostnega prijatelja, ki je zdaj republikanec, se do njega še vedno obnaša kot do prijatelja in niti pomisli ne na to, da mu je zdaj sovražnik.

Farsičnost in tragikomičnost vojne v romanu doseže vrh v opisu podeljevanja medalje Juanu za vojno hrabrost. Sam nastop generala Franca in celoten ceremonial delujeta odtrgano od realnosti, kjer je pomembno predvsem  to, da bosta postavljena rdeča preproga in fotelj za Franca. Ko soborci vprašajo Juana po vrnitvi nazaj na fronto, kakšen se mu je zdel Franco, zna Juan zelo dobro ovrednotiti bodočega vodjo Španije, ker ve o njem povedati le-to, da je majhen (kar izgubil se je v fotelju) in da ima visok glas. Tragikomičen je tudi odnos civilnega višjega sloja do vojakov na fronti. Juanu po ceremoniji vsi na hitro čestitajo, potem pa se od njega umaknejo, saj je vojak za njih nekaj inferiornega, tujega. Za žensko, ki jo sreča na proslavi in ga kasneje zvleče v posteljo, je prav tako le divja žival, divjak, ki ga hoče okusiti, ker je za njo Juan popolnoma drugačen od moških, s katerimi se običajno druži. Nespremenljivost in varnost najde vojak le v živali, muli in prav zato se močno trudi, da bi ostala živa.

Čeprav je slog dela zelo stvaren, malo je metafor, liričnega jezika sploh ni (vojna izžene liričnost in ohrani suhoparno poročilo), pa priporočam roman prav zaradi kompleksnosti predstave vojne, saj pisatelj v njej prikaže tragiko, farso, absurd in satiro.

Knjigo je izdala meni najljubša založba Modrijan, 2009.

  • Share/Bookmark

Angeles Caso: Proti vetru

Proti vetru pripoveduje življenjsko zgodbo revnega dekleta Sao iz Zelenoortskih otokov, ki mora preseči mnogo ovir, vzponov in padcev za dosego zaželjenih osebnih ciljev. Rodila se je mati samohranilki, ki jo je zapustila v rejo sovaščanki, sama pa odšla delat v Itallijo. Sao je bila bistra in pridna učenka, zelo si je želela študirati, vendar za to ni bilo denarja. Ker zase ni videla prihodnosti na otoku, je hotela  poiskati boljše življenje v Evropi, zato je odšla na Portugalsko. Tu je spoznala Bigadorja, Afričana, doma iz Angole, ki je prav tako kot ona želel živeti boljše življenje na Portugalskem. Sao in Bigador se zaljubita in Sao prvič dobi občutek, da se ji je nasmehnila sreča, a zelo hitro spozna, da jo je Bigador postavil pred najhujšo življenjsko preizkušnjo.

Angeles Caso je hotela napisati čustven, skorajda srce trgajoč roman. Prav zato se je izgubila v umetni patetičnosti, narejeni samo zato, da vzbuja sočutje pri bralcih (bralkah?) in ne deluje iskreno, resnično. Skorajda že preveč nazorno nam pokaže, da je na strani  glavne junakinje, da trpi in sočustvuje z njo, in prav zato njena emaptija do Sao deluje preveč umetno, prisiljeno. Čustven naboj knjige hoče podkrepiti ne samo z zgodbo, ampak tudi s slogom, in začne pisati nebuloze, kot je recimo ta: “Da, vse se je zgodilo novembra. Meseca, ki je žalosten in krut kot hijena. Meseca mrtvih in neutolažljivih somrakov … ” (str. 189) Oh, kako globoke in polne simbolike so te misli in oh, kako smešno in patetično izpadejo … Čustvenost, ki je narejena zaradi čustvenosti same.

Poleg tega je avtorica polna stereotipov in predsodkov. Prav vsi moški Afričani v knjigi so (mogoče zaradi tradicije, vzgoje, osebnosti …) slabi. Tisti, ki spoštujejo ženske, hitro umrejo, ostale pa avtorica opiše kot posameznike, ki se ne brigajo dosti za družino, posvečajo se bolj sebi (in mogoče ljubicam), pijejo, ne delajo in so bolj kot ne nasilni. Afričanke pa so njihovo popolno nasprotje. Ženske v romanu držijo skupaj, so pokončne, poštene, močne osebnosti, ki vztrajajo navkljub nesrečam; med seboj si znajo moralno, materialno in finančno pomagati. Svet pisateljice je poenostavljen, črno-bel, zopet zato, da čustvena plat zgodbe s to polarnostjo še bolj izstopa.

Kdor si želi instant, poenostavljeno zgodbo, “ki posnema življenje”, en hiter, čustven fiks, potem mu bo roman všeč. Za vse ostale, ki pa si želijo poglobljeno, kompleksno zgodbo in like, pa bodo po prebranem romanu še bolj lačni in žejni kot prej (če se izrazim v slogu gospe pisateljice).

Knjigo so izdala Učila, 2011.

  • Share/Bookmark

Junot Diaz: Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo 2008 Junot Diaz v romanu Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa opisuje družino de Leon. Čeprav naslov omenja samo Oscarja, pa Diaz oriše tudi življenjske zgodbe njegove sestre, mame in deda. Družina de Leon živi v New Yorku, a njihove družinske korenine izhajajo iz Dominikanske republike, kar bistveno vpliva na njihov način razmišljanja in videnja stvarnosti. Predvsem to velja za Oscarjevo mamo, ki jo je režim dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla zaznamoval za vse življenje. Trujillo  je poskrbel, da so njenega očeta zaprli, ga razlastinili, njo pa prodali neki kmečki družini kot sužnjo. To in nesrečne ljubezenske eskapade so Oscarjevo mamo tako zaznamovovale, da nikoli več ni mogla uiti zagrenjenosti in pesimizmu, ki ju je prenašala na svoja dva otroka. Oscarjeva sestra hoče uiti mamini energiji, zato je z njo v večnih sporih, Oscar pa je bolj podrejen mami, saj se bolj kot z njenimi, ukvarja s svojimi problemi.

Oscar je vse prej kot prototip klasičnega dominikanskega moškega: mišičastega, mačističnega, vase zagledanega moža, ki podira ženske drugo za drugo. Oscar je namreč debel, sramežljiv nerd, ki doživlja posmeh svojih sovrstnikov, dekleta pa se ga izogibajo. Najbolj ga zanimajo znanstvenofantastični filmi in romani, predvsem knjige J.R.R. Tolkiena, pa  tudi sam piše romane. Nesrečen, ker ga okolica in predvsem ženske zavračajo, on pa si najbolj od vsega želi izgubiti devištvo in se predati strastni ljubezni, hoče narediti celo samomor, a ko mu bivša prostitutka končno nameni nekaj naklonjenosti, Oscar pokaže veliko srčnosti in poguma, da si njeno naklonjenost tudi obdrži.

Roman je zanimivo izrisana družinska saga, ki svojo inovativnost gradi tudi na opisu zgodovine Dominikanske republike in njenega dolgoletnega diktatorja. A mnogo te inovativnosti se izgubi v slovenskem prevodu. Zmotilo me je veliko število slovničnih in pravopisnih napak, neposrečena postavitev slovarja španskih besed na koncu knjige (prepričan sem, da knjiga ne bi izgubila kvalitete, če bi se prevajalka ali urednik knjige odločila vstaviti te besede v tekoče besedilo, ne pa da mora bralec skorajda vsako minuto odpirati slovar in brskati za prevedeno besedo, če hoče razumeti, kaj so glavne osebe hotele povedati), in tako je videti, da je Založba KMŠ zelo amatersko opravila svoje delo. Če se hočejo uveljaviti kot upoštevanja vredni založniki na slovenskem tržišču, morajo poskrbeti, da do takšnih napak v prihodnje ne bo več prihajalo.

Roman je izšel pri Hiši knjig, Založba KMŠ, 2009.

  • Share/Bookmark

Margaret Atwood: Slepi morilec

,

Na naslovnici knjige lahko poleg neposrečene fotografije, ki ne zajame ideje romana, preberemo tudi naslednji informaciji: epohalno in Bookerjeva nagrajenka leta 2000. O upravičenosti nagrade ne bom sodil, ker nisem prebral ostalih nominirank, bi pa komentiral pridevek epohalno. Roman ne opisuje le ene zgodbe, ampak prepleta kar štiri naracije. Najprej je to zgodba ostarele Iris, ki piše spomine za svojo vnukinjo Sabrino, v spominih pa opisuje svojo in zgodbo svoje sestre Laure. Vse te zgodbe so prepletene še z dodatno, vložno zgodbo: Laura je pred smrtjo izdala edini roman z naslovom Slepi morilec, ki je požel slavo kritične javnosti in dosegel velik uspeh pri bralcih, in ima velik pomen tudi za Iris, zato znotraj Irisinih memoarov beremo še Laurin roman. Vse skupaj pa pisateljica poveže še s časopisnimi članki, ki so objavljali trače in novice o Irisini in Laurini družini.

Razlogov, da delo označimo z meni neprivlačnim, ekspresivnim, pubicističnim vzdevkom epohalno, je torej dovolj. Pa je bila takšna epska širina potrebna? Menim, da roman ne bi izgubil svoje kvalitetne vrednosti, tudi če ne bi bil tako “epohalen”. Objavljeni časopisni članki ne dodajajo nobene dodane vrednosti k sami strukturi romana, prej motijo njeno koherentnost. Tudi opisi preživljanja dnevov ostarele Iris se zdijo predolgi in monotoni. Vem, da je pisateljica z njimi hotela prikazati enoličnost dnevov ostarele osebe, ki oživi v obujanju svoje preteklosti in dela obračune s samim seboj, a vendar je teh opisov preveč. Način, kako starka komunicira s seboj in zakaj ter kako piše svoje spomine, me  v obrisih spominja na roman Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce. Mogoče je prav to, ker sem podobno naracijo srečal že prej (in prav tako, če ne še bolj, kvalitetno), pripomoglo k temu, da me je tokrat ta pripovedni postopek dolgočasil, saj je pač šlo za recikliranje meni že znanega postopka.

Običajno je za družinske sage značilno, da so polne spletk, skrivnosti, laži in razburljivih odkritij. Tudi pri Slepem morilcu je tako. Nič ni videti tako, kot se zdi, a vendar pozoren bralec dosti hitro ugotovi, kaj je srž skrivnosti. In potem čaka … in čaka … ter čaka … da na zadnjih straneh romana ugotovi, da je imel prav. Da je že 200 strani prej pravilno napovedal razplet dogodkov. A vendar se da kljub napisanim pomankljivostim dostojno uživati v branju dela. Margaret Atwood je zelo spretno spojila vse zgodbe, zelo zanimiv je roman v romanu, saj glavna oseba v tem romanu pripoveduje svojo zgodbo (in imamo tako roman v romanu v romanu), ki je znanstvenofantastična in je dobro metaforično ogledalo glavni zgodbi. Liki so primerno izrisani, verjetni, bralca pritegnejo, da sočustvuje z Lauro, besni in se čuti nemočnega ob Iris, zaničuje Irisino svakinjo itd. Prav tako bo užival vsak, ki ima rad natančne opise, primerljive z realisti 19. stoletja, druge pa bo navdušil moderni pristop v vložni zgodbi, saj je Laurin roman označen za modrnističnega.

Margaret Atwood je, kljub mojim opazkam, napisala kvaliteten roman in je moj kritični komentar prej pikolovsko delo zahtevnega bralca.  Gledano v celoti naštete pomankljivosti ne kazijo celote romana, zato delo priporočam v branje.

Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2010.

  • Share/Bookmark

Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

Feri Lainšček je eden izmed tistih (redkih) moških pisateljev, ki znajo pogledati v žensko dušo in to tudi z izjemno pretanjenostjo in liričnostjo opisati. V romanu Ločil bom peno od valov se avtor zazre v Elico, revno prekmursko dekle, ki se poroči s preprodajalcem zlata Ivanom Spranskym. Po poroki se preselita v Soboto, kjer pa Elica kljub materialnemu ugodju kmalu začuti vedno večjo praznino tako v zakonu kot v sebi. Občutek utesnjenosti se še poveča, ko se ji Ivan razkrije kot ukazovalen, ošaben moški, ki ne prenese, da mu kdorkoli na kakršenkoli način nasprotuje. Prav zato Elici odredi stražarja Andija, da jo nadzoruje, a Elica in Andi se zaljubita.

Čeprav je zgodba preprosta, nekateri bi rekli celo klišejska, je kvaliteta romana drugje. Ta je vidna predvsem v psihološkem orisu glavnih likov, v opisu njihovega spreminjanja in razmišljanja. Največjo preobrazbo doživi Elica, ki se iz naivnega in nedolžnega kmečkega dekleta najprej spremeni v malomeščansko gospo, kasneje pa jo začne ta zunanji blišč in ponarejenost dušiti, začuti, da se izgublja, zato začne iskati pot, ki jo zopet privede k svojemu iskrenemu Jazu. Njen protipol je Ivan, ki se hoče otresti svoje preteklosti, spominjanja, da je bila njegova družina revna, zato poskrbi, da njegov Jaz prevzame malomeščanska pravila in vrednote (pa čeprav so še tako neiskrene), to pa zahteva tudi od svoje družine, saj si želi, da ga Sobočani spoštujejo in občudujejo. Ko Elica odkrije, kdo je Ivan, med njima postavi mejo, ki jo on nikoli več ne zmore preseči.

Ivanu je važnejša druga meja – fizična meja, ki jo postavlja Mura v nemirnih časih ob koncu I. svetovne vojne, in politične spremembe, ki se bodo dogodile. Ker mu Mura daje kruh, zlatarji namreč iščejo zlato prav v tej reki, je Spranskyemu zelo pomembno, kakšne zgodovinske spremembe se obetajo. Mura, kot v mnogih drugih Lainščkovih romanih, pa ni opisana kot le naravni pojav, ampak v sebi nosi tudi simbole. Je Hrana, je Erotika, je Odrešitev, je Skrivnost. To občutenje Mure je bližje vaščanom, ki še znajo spoštovati preteklost, tradicijo, mite, duhovno, ki je naša esenca, bit.

Poleg odlične karakterizacije oseb me je navdušil tudi slog pisanja. Prav čuti se, kako je Lainščku blizu ta del Slovenije, kako črpa moč in navdih iz narave, Mure. Z natančno izbranimi besedami (veliko je tudi prekmurskih) nam predstavi svet, obogaten z Intuitivnim in Mitskim, ki ga uspešno prenese v roman.

Letošnji maturanti imajo res veliko srečo pri knjižnih izbrankah za esej. Tako Gospa Bovary kot Ločil bom peno od valov predstavljata velik bralski užitek  in prinašata mnogo idej za razglabljanje in razmišljanje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Marcel Štefančič, jr.: Slovenci

Esejistični zapisi Marcela Štefančiča, jr. slogovno delujejo kot daljše filmske recenzije, ki jih vsak teden objavlja v Mladini. Tokratna ocena velja, kot že sam naslov knjige pove, Slovencem. Pri tem se ne osredotoča samo na posameznike (Cankar, Kermauner), ki po njegovem izstopajo iz povprečja, ampak v svoj diapazon razglabljanja vzame tudi selitev Slovencev v Kalifornijo, pa odnos naroda do povojnih pobojev, filmov, knjig itd. Pravzaprav sam nisem našel rdeče niti, ki bi vse te zapise združil v neko homogeno celoto, niti mi ni jasno, pa kakšnem ključu so eseji razporejeni v knjigi. Prav to je tudi moj največji očitek zbranim zapisom: nikjer podatka, ali so zapisi nastali ob različnih priložnostih za različne publikacije ali jih je avtor napisal posebej za to knjigo. Dobro bi bilo, če bi avtor na začetku ali na koncu dela pojasnil, zakaj se je odločil ravno za te teme in za takšno razporeditev esejev v knjigi. Tako mi knjiga deluje brez začetka in konca, brez povezovalnega elementa, ki bi zapise združil v homogeno celoto.

A navkljub tem pomankljivostim, sem se ob branju zabaval. Štefančič je mojster besedne toče, preobračanja besed, samosvojega besednega reda, teorij zarote in ciničnega humorja. Včasih nekoliko pretirava s primeri, ki dokazujejo njegove trditve, a tudi ta posebnost je del njegovega stila pisanja. Marcel Štefančič se v svojih esejih proslavi kot izredno luciden, inteligenten in kratkočasen milsec, zato knjigo priporočam v branje! Tudi če se ne boste z njim strinjali, se boste kljub temu zabavali.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Italo Calvino: Baron na drevesu

Italo Calvino, ki mu literarni teoretiki največkrat prilepijo oznako postmodernist, je leta 1957 kot drugi del trilogije Naši predniki izdal roman Baron na drevesu, ki ga lahko pol stoletja kasneje končno beremo tudi v slovenskem jeziku. Roman  je postavljen v 18. stoletje, v Italijo, v čas razsvetljenstva ter velikih družbenih sprememb, ko se 12-letni baron odloči, ker noče pojesti polžev za kosilo in ga  oče zato okrega, splezati na drevo. To dejanje je najprej označeno kot posledica baronove trmoglavosti in upora proti očetovi reakciji, kasneje pa kot del njegove življenjske filozofije, saj baron Cosimo ne stopi več na tla in preživi vse svojo življenje na drevesih. A vendar ni zaradi tega nič manj v stiku z ljudmi okrog sebe. Kmetom je v pomoč pri poljedeljskih opravilih, dekleta osvaja s svojo drugačnostjo in skrivnostnostjo, poleg tega pa skrbi tudi za svojo izobrazbo, študira vodilne razsvetljenske mislece ter si z njimi dopisuje.

Njegove dogodivščine so popisane tako zanimivo in privlačno, da bralec le stežka odloži knjigo. K privlačnosti prispeva tudi žlahten in bogat jezik, poln asociacij na čas razsvetljenstva. S svojo zgradbeno strukturo spominja na pustolovski roman, baročni pikareskni roman, kar delu prida še dodatno kvalitetno vrednost. Globlji vpogled v Cosimovo življenje nam prikliče sodobnega intelektualca, ki se odtrga družbenim smernicam, “spleza na drevo”  in z distance dejavno posega v družbeno celico. Biti, a obenem tudi ne biti (Kaj ni to srž problema postmodernizma?) mu omogoča, da gnete in preoblikuje svojo naturo ter postane mislec, ki preseže filozofske in družbene okove svojega časa.

Roman je, prav zaradi svoje večplastnosti, ki  pa je ubesedena na lahkoten, privlačen, humoren način, literarni presežek, in ga zato zelo priporočam v branje.

Roman je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Evald Flisar: Na zlati obali

V novem romanu Evald Flisar zopet potuje. Tokrat se njegovi protagonisti odpravijo v Afriko, vse pa povezuje skrivnostno izginuli popotnik Igor Hladnik, pisatelj potopisov, ki ga vsi protagonisti kot bralci poznajo in ga občudujejo. Eden izmed popotnikov je celo njegov sin, ki se odpravi po stopinjah očetovega zadnjega nedokončanega romana, ker ga želi na ta način bolje razumeti, s tem pa tudi sebe. Oče je namreč družino pred mnogimi leti zapustil, sinovo potovanje na Črno celino pa je zanj priložnost, da si pojasni očetov odhod ter ga morebiti celo najde. Ostala dva popotniška para sestavljata slovenski zakonski par ter par iz Velike Britanije. En par je Afriki, ker so ga tako navdušile Hladnikove popotniške knjige, drug je tam zaradi študijskih razlogov. Kot pa je pri Flisarju že običajno, se popotovanje akterjev spremeni v duhovno samoodkrivanje.

In ravno tu leži problem. Flisar je že v večni uspešnici Čarovnikov vajenec mojstrko upodobil posameznikovo fizično potovanje z notranjim duhovnim iskanjem, v svojem zadnjem romanu Na zlati obali pa je videti, kot da gre za ne preveč dobro reciklažo že znanega romana. Liki so šablonsko izrisani,  avtor bi jim moral posvetiti več svojega časa. Tudi njihova duhovna (ne)preobrazba ni preveč zanimiva in ne prinaša nič svežega v pisateljski repertoar Evalda Flisarja. Še najboljši je pisatelj v opisu Afrike. Iz romana se da razbrati, da jo avtor dobro pozna, in nam jo ponudi vso prašno in vročo, pa vendar privlačno in drugačno.

Če niste preveč zahtevni bralci in vam je všeč Flisarjev način upovedovanja snovi, potem boste lahko uživali tudi ob njegovem zadnjem izdelku. Jaz, sem iskreno, pričakoval več. Pa vendar se mi zdi, da bo Flisar tudi naslednje leto eden izmed kandidatov za Kresnika …

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

  • Share/Bookmark

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Gospa Bovary je postala že moja stara znanka. Spoznala sva se v srednji šoli, se ponovno obiskala, ko sem bil na faksu ter član bralnega kluba, tokrat pa sem jo povabil na obisk, ker sem jo želel predstaviti maturantom, ki bodo o njej pisali na letošnjem maturitetnem eseju.

Je gospa, ki je in bo vedno sprožala debate. O njej sem slišal, da je pokvarjena, zmedena, nezmožna prave ljubezni, slaba mama in žena, pa tudi umsko bolna ženska, ki bi jo bilo potrebno zapreti v norišnico. Potem pa so tudi takšni – resda v manjšini – ki so v gospe Bovary videli nezadovoljno žensko, hlastečo po idealu ljubezni, vedno razočarano, ker grala ljubezni nikoli ni dosegla. Ti jo ne obsojajo, pravijo, da jo razumejo, da sočustvujejo z njeno bolečino nedosegljivega, celo najdejo se v zgodbi. Njena življenjska zgodba je zbujala različne reakcije že kmalu po izidu leta 1857. Tako je bil pariški državni tožilec po izidu knjige  prepričan, da je zgodba pokvarjena, nemoralna in zahteval, da se knjigo prepove izdajati. Ni mu uspelo. Roman je kmalu postal pravi prodajni hit, pa tudi tema mnogih pogovorov v pariških krogih.

Ko sem moral roman prebrati v srednji šoli, sem bil do vsebine indifirenten, pač še eno delo, skozi katerega se je bilo potrebno pretolči, da sem lahko napisal šolski esej. Emma Bovary je postala moja prijateljica na fakulteti. V njej sem videl predvsem žensko, ujeto v vlogi, ki so ji jo pripisovali družebni kodeksi 19. stoletja in ki si je drznila, čeprav za ceno lastnega življenja, poiskati tisto, kar naj bi jo osrečevalo. Zato je prešuštvovala, bila nezvesta možu. Soprogu Charlesu ne moremo očitati drugega kot to, da ni briljiral v čustveni inteligenci, bil je osebnostno zelo dolgočasen in “običajen”, torej pravo nasprotje gospe Bovary.

Ni opravičila za njen odnos do hčerke, ki jo je bolj kot živo bitje dojemala kot tujo stvar in ji zamerila, ker ni bila fant. Prav tako je bila do svojega moža velikokrat neupravičeno osorna in prezirljiva. Bila je lahkomiselna in je zapravljala denar, čeprav je bila v velikih dolgovih. A skozi vse te nam tako znane človeške odklone, je bila predvsem samo človek, ki si je želela ljubezen, biti ljubljena, oboževana in naveličana utesnjene vloge žene in matere. Neka srednješolka mi je dejala, da se ji Emma Bovary razlikuje od drugih žensk predvsem v tem, da ni bila tiho in potrpela kot ostale ženske, ampak je sledila svojim željam in potrebam. Nekaj, je zaključila, kar ne stori mnogo žensk tudi danes, ko je svet popolnoma drugačen.

Moje zadnje branje romana je bilo predvsem posvečeno Flaubertovemu slogu in ironiji v romanu. Kakšen mojster ubesedovanja! Njegovi opisi čustvenih stanj glavne protagonistke, opisi zunanjega dogajanja so tako precizno opisani, pa vendar s tako izbranimi besedami, da se nam, bralcem, zdi, kot da smo tam, del dogajanja, del Emme, njeni tihi zavezniki ali sovražniki. Dodaten estetski užitek nam Flaubert pričara tudi s prefinjeno ironijo, ki je posejana po celem romanu in nam razkriva pisateljevo stališče do družbe, njenega srednjega sloja malomeščanstva in  dvoličnosti, zaplankanosti in neinteligence, ki jo je ta sloj proizvajal.

In verjetno ste že uganili iz zgornjega besedila – da, roman vam toplo priporočam :) )

Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »