Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Pisateljica nas v drobni knjižici (knjiga ima le 98 strani), popelje v svoj svet, katerega del so bili tudi rezi, razdori, ločitve. Vsi ti rezi, ne glede na to, ali jih je avtorica povzročila sama ali ne, so bili zanjo tudi priložnosti za nove začetke, za možnost ponovnega rojstva. Življenjski razdori so mnogoplastni; tako Svitova opisuje svoje reze s slovenskim jezikom, pisanjem za Sobotno prilogo Dela, prijateljico, celo računalnikom. V tem izgubljenem računalniku je imela namreč shranjeno literarno zgodbo o dveh poročenih ljubimcih, ki nenadoma prekineta svoj spev ljubezni.

Kljub estetskosti jezika, večplastnosti avtoričinega razmišljanja o izbrani temi, me je delo pustilo hladnega, nezinteresiranega. Zdi se mi, da Hvalnica ni prišla kot rezultat pisateljičine notranje nuje, potrebe, da zapiše svoje misli, ampak je pisala po naročilu. Čutiti je nekoliko prisiljeno zlepljenost vseh mogočih perspektiv, pogledov na izbrano temo, tudi prehodi iz ene perspektive v drugo na trenutke niso naravni, pretakajoči, zato zmotijo notranji ritem besedila.

Zame delo ne predstavlja nobenega presežka v slovenski literaturi in sem od Svitove pričakovel več (in to navkljub temu, da me do sedaj niti eno njeno delo ni navdušilo). Kljub vsemu pa mislim, da bo knjiga všeč marsikateremu bralcu, saj je tema dovolj zanimiva, da bo čitajočega pripravila k razmišljanju.

Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi, 2011.

  • Share/Bookmark

Irena Velikonja: Naj počiva v miru

Ko sem začel brati roman Irene Velikonja Naj počiva v miru, sem bil prepričan, da bom posegel po romanu, ki hoče posnemati tradicijo kmečkih, socialnorealističnih romanov, kjer se tragika druži s patetiko. Nisem se mogel bolj zmotiti. Delo je neizprosna satira obnašanja Makarevičevih Slovenceljnov in Cankarjevih licemercev iz doline šentflorjanske.

Roman nam predstavi tri sestre: Avgusto, Julijano in Majo. Po smrti očeta, vdovca Petra Podlogarja, se zberejo v njegovi hiši in se dogovarjajo o pokopu ranjkega očeta. Za sestre, predvsem starejši dve, je najpomembnejše, da bo pogreb dostojen, na nivoju, in ne bo puščal nobenih možnosti za tračarjenje vaščanov. Videz je zanje vse. Nikakor ne sme priti do padanja okostnjakov iz omare. Njavečja skrb sester Podlogar je, da svet še naprej živi v utvari, kako ugledna družina so. A glede na število neprijetnih skrivnosti, ki jih nosijo s seboj, bo to neizmerno težko.

Pohvallil bi pisateljičino tipizacijo karakterjev glavnih oseb v romanu. Čeprav stojijo različno na družbeni lestvici, so si v svojem bistvu zelo podobni: sebični, pohlepni, nesramni, posmehljivi, narejeni, licemerski, na videz moralni čistuni, v sebi pa potapljajoči se v gnojnico lastne nizkotnosti in plitkosti. Velikonja te like predstavi zelo zabavno, verjetno zato, da nas pogled v ogledalo ne bi preveč bolel.

Menim, da bi delo prišlo še bolj do izraza, če bi prevzelo književno obliko drame. Predvsem bi moral biti roman krajši, tako bi ideje dobile še več ostrine. Preveč balasta vedno uspava bralca. In če je bilo v delu ogromno poudarka namenjeno interakciji med sestrami in njihovimi družinami, je Velikonja (pre)malo časa posvetila odstranitvi skrivnostnih tančic iz življenja starega Podlogarja. Le v fragmentih izvemo za njih, pa še to zelo nejasno. Z bolj jasno pripovedjo o življenju Petra Podlogarja bi bila dejanja sester logično bolj utemeljena, prepad med resnico in lažjo pa bi pred bralci ležal še bolj globoko in boleče.

Knjigo priporočam v branje.

Roman je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Chris Cleave: Druga roka

Angleški roman Druga roka je napisan obrtniško zelo spretno. Bralce bo navdušil s svojo zmesjo sentimentalnosti, čustvene in žalostne zgodbe, humorja, likov, ki ti zlezejo pod kožo in končnega močnega sporočila.

Roman pripoveduje dve zgodbi. Najprej je tu Čebelica, ki pobegne iz Nigerije v Veliko Britanijo, zato ker želi poiskati Sarah, urednico modne revije, ter njenega moža Andrewa, prav tako novinarja. Njeno vas so požgali, vaščane pobili, ker se je pod njihovimi nogami pretakala nafta, Čebelica kot očividka pokola pa prav tako ni bila varna pred zločinci. Andrew in Sarah, ki sta bila takrat na počitnicah v Nigeriji, sta pomagala Čebelici, zato se odloči, da bo v Veliki Britaniji poiskala prav njiju. Po dveh letih v azilnem domu v Veliki Britaniji mladi Nigerijki uspe priti do Sarah.

In je zgodba o Sarah, na videz uspešni ženski, ki ima vse: inteligentnega moža, ljubkega sinčka, dobro sužbo in finančno stabilnost. A pod to masko ugodnega življenja, se skriva Andreweva depresija, njuni prepiri in Sarahino varanje moža. Andrewa dokončno premaga bolezen in se obesi. Sarah, ki le počasi asorbira novonastalo situacijo, se na dan pokopa moža pri njej oglasi še Čebelica. Čeprav je sprva videti, da Sarah danim težavam ne bo kos, ji prav Čebelica, čeravno tako različna od nje, pomaga najti nov življenjski smisel.

Kot številne bralce po svetu, knjiga je namreč vellika mednarodna uspešnica, je tudi mene pritegnila zgodba. K privlačnosti fabule zelo močno prispevajo osebe v romanu. Oba ženska lika sta predstavljena tako simpatično, da se bralec zelo hitro čustveno naveže na njiju in se z njima radosti, jezi, predsem pa upa, da bosta obe našli svoj srečni konec. Nekoliko me je zmotil le preveč sentimentalen zapis fabule, rajši imam, če so povedi vsaj malce misteriozne, in je prepuščeno bralcu, ali bo znal te skrivnostne tančice razkriti, pri romanu Druga roka pa so povedi enostavne, preproste in brez prevelike metaforike nosijo sporočila za bralca.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2011.

  • Share/Bookmark

Linden MacIntyre: Škofova desna roka

Založbi Modrijan moram ponovno čestitati za izbor knjig, ki izhajajo v zbirki Bralec. Tokrat me je navdušil roman kanadskega novinarja Lindena MacIntyra Škofova desna roka. Roman presenetil že s samo tematiko, saj obravnava pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Glavna oseba romana je duhovnik Duncan, škofova desna roka, ki skrbi za to, da se duhovnike, ki so osumljeni pedofilije, brez vednosti javnosti, premesti v druge, odročne župnije.

Prav tako pa je tudi Duncan premeščen v eno izmed takšnih župnij, ko začnejo kanadski novinarji raziskovati spolne zlorabe med katoliškimi duhovniki. Cerkev se namreč boji, da bi se novinarji dokopali do njega in s tem tudi do informacij, ki jih Cerkev želi skriti pred javnostjo. Duncan v župniji spozna najstnika Dannyja, za katerega je duhovnik vedno bolj prepričan, da je bil spolno zlorabljen. Osumi prejšnega delujočega župnika v vasi, a še preden se dokoplje do kakšnikholi oprijemajočih odgovorov, Danny naredi samomor. Duncana začne vedno bolj dušiti krivda njegove službe, preteklih dejanj, njegove nemoči ob Dannyjevi smrti, zato se zateka v objem pijače. Ko Cerkev izve za njegove težave z alkoholom, ga hitro pošlje na zdravljenje, saj se zave, da mu ni več zaupati, da javnosti ne bo razkril zlorab.

Pisatelj zelo dobro predstavi kompleksnost Duncanovega značaja in njegovega položaja v družbi. Duncan je razpet med lastno krivdo zaradi zlorab v Cerkvi in “umazano” delo, ki ga mora opravljati v njenem imenu ter njegovo lojalnostjo tej instituciji. V pomoč mu ni tudi njegov značaj, saj Duncan ni človek, ki bi takoj, ko je posumil, da je bil njegov sovaščan zlorabljen, aktivno pristopil k zadevi in jo skušal rešiti, ampak predvsem stoji v ozadju, se utaplja v lastnih dvomih, obsesijah, vprašanjih. Kot njegovo nasprotje je predstavljen duhovnik Alfonso, ki ga je Duncan spoznal med službovanjem v Hondurasu, in ki na koncu Duncanu le prinese odgovor, kako ravnati in predvsem, kako se pokesati dejanj, ki jih ne moremo več spremeniti.

Roman tudi oblikovno ni najlažje branje. Zgodba ne poteka linerano, celo odstavki v posameznem poglavju skačejo iz duhovnikove preteklosti v njegovo sedanjost ali pa preskakujejo dogodke v sedanjosti in se kasneje vračajo nazaj, da zapolnijo vrzeli. To je predvsem zato, ker sledimo njegovemu razmišljanju, človekovo razmišljanje  pa ni nikoli ravna črta, ampak je zamotan klopčič razmišljanj o preteklosti, sedanjih dogodkov in samospraševanj, kakšna bo prihodnost. Prav ta analitičen pristop k romanu nam Duncana in njegovo osebno tragedijo še bolj približa in nam ne ponuja črno-bele slike dogodkov, ki so se dogajali (in se verjetno še) pod okriljem Cerkve.

Kot že napisano, roman je izdala založba Modrijan, 2011.

  • Share/Bookmark

Uvod …

Zgrožen se posipavam s pepelom, ko vidim, da od oktobra prejšnjega leta nisem ničesar napisal o prebranih knjigah. Lahko se neprepričljivo zagovarjam sam pred sabo, da je bilo krivo pomanjkanje časa, nova služba, nove obveznosti … pa vendar vem, da razlog tiči v lenobi. V tem času (od oktobra 2011) je šlo skozi moje roke že veliko knjig, nekatere od njih so bile izstopajoče tako v dobrem kot v slabem pogledu in zaslužile bi si javni zaznamek na mojem blogu.

Čeprav smo že dodobra potopljeni v leto 2012, mislim, da za dobre sklepe nikoli ni prepozno. In tukaj je: V letu 2012 bom boljši skrbnik svojega bloga, kar pomeni da bo objava prispevkov bolj pogosta in seveda da bo znala kaj (koristnega) ponuditi tudi bralcem.

  • Share/Bookmark