Matias Faldbakken: The Cocka Hola Company

Ko bralec vzame v roke roman Matiasa Faldbakkena, dobro ve, kaj lahko pričakuje: svet, kjer je vrednota le pojem v slovarju, ljudi, preobjedene dobrin in vsega materialnega, ki plavajo v dolgočasju, nasilju in zadovoljevanju svojih seksualnih potreb. Življenje temelji na hipnih fascinacijah, zaničevanja so deležni globlji premisleki o sebi in svetu. Svet se napaja iz deziluzij, rušenja tabujev, amorale in absorbcije seksa, nasilja, perverzij, drog in alkohola.

Kot predstavnike takšne filozofije življenja Faldbakken opiše zaposlene v podjetju Dezirevolucija, ki snema pornofilme, z dobičkom, ki ga ta dejavnost prinaša, pa financirajo še druge projekte v podjetju. Njihov idejni vodja je Simpel, impotentnež, ki vso svojo energijo vlaga v uresničevanje diverzantskih akcij proti ljudem in idejam, ki hipokritično predstavljajo prevladujoče smernice in etično naravnanost v družbi. Tako je eden izmed projektov namenjen Spidu, moškemu, ki mora biti vsak dan ves čas pijan, dokler ne umre, Simpel pa v eni izmed svojih akcij zadrogira kulturno delavko, tekstilno oblikovalko, in jo tetovira po trebuhu, ter s tem prikaže zaničevanje do kulturne prepotentnosti.

Edina razlika med obrobneži (zaposlenimi v Dezirevoluciji) in mainstream predstavniki (policaj, psiholog, podjetnik, arhitekt) je v tem, da obrobneži svojo amoralnost ne skrivajo, medtem ko ti drugi hočejo delovati zgledno, a se za zaprtimi vrati predajajo homoseksualnim perverzijam in večurnim masturbacijam. Kot edinega mlajšega predstavnika v tej družbi nam pisatelj predstavi Simplovega sina Lonila, 8-letnega dečka, ki s svojim vedenjem že nakazuje obnašanje prihodnje družbe. To bo še bolj odklonsko od sedanje, primitivnost in fizično ter nagonsko v človeku bo prevladovalo pred Kulturo in Družbenimi pravili.

Prebral sem že tudi tretji del Faldbakkenove Skandinavske mizantropije z naslovom Unfun, vendar o njej ne bom pisal, ker ponavlja teme in ideje iz prve in druge knjige. Najbolj uspešno je satiro in svoje idejne postavke pisatelj združil v drugem delu Macht und Rebel (o tej knjigi sem pisal tu: http://knjigosfera.blog.siol.net/2011/01/23/matias-faldbakken-macht-und-rebel/), in medtem ko v prvi knjigi še lovi ravnovesje med humorjem in kritiko, pa v tretjem delu humorja skorajda ni več in nam ostane samo še tragika.

Knjigo je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

David Benjamin: Sedem

Preden se poletje odlogira in odide drugam, priporočam za vse tiste, ki še iščete poletno čtivo, da si rezervirate par dni na počitnicah tudi za branje romana Sedem slovenskega pisatelja s skrivnostnim psevdonimom Davida Benjamina.

Junaki Dana Browna (tistega, ki je napisal famozno De Vincijevo šifro) in njihove dogodivščine so v primerjavi z dogodivščinami Benjaminovega junaka arheologa Petra Martina kot otroška igra malčkov v pesku. Arheolog Martin po smrti žene Larise začne s terapijo regresije, saj upa, da mu bo to pomagalo iz krempljev depresije, v kateri se je znašel po njeni smrti. Regresija ga popelje v čas Vikingov, renesanse in nacistične Nemčije. Njegove regresije so polne podatkov, ki začnejo zanimati skrivnostno združbo, ki ga hoče zaradi potovanj v prejšnja življenja ugrabiti ter iz njega izvleči čimveč podatkov za načrt, ki bi lahko spremenil Svet.

Da, vsebina romana se resda nekoliko poigrava z zakoni logičnosti in resničnosti, ampak zato se njen čar le še poveča. Všeč mi je bilo, ker je zgodba dobesedno do zadnje strani napeta, pohvale gredo Benjaminovi obrtniški spretnosti, roman pa svojo privlačnost gradi tudi na tem, da se bralec sprašuje, ali je roman Sedem le parodija na podobne romane ali pa gre za uspešen poskus kosati se s podobnimi tujimi romani, ki jih slovenski bralci tako radi vzamejo v roke. Kakorkoli že, zabavali se bodo tako tisti, ki jo bodo brali kot parodijo kot ostali, ki bodo v njej videli napeto kriminalko, to pa tudi po zaslugi sloga, ki je boljši kot od marsikaterega tujega žanrskega pisatelja, med drugim tudi od Dana Browna.

Roman je izdala Študentska založba, 2011.

  • Share/Bookmark