Tudi v juniju in juliju se bere

Uff, je bila pa dolga. Pavza namreč. Za tiste srečne, ki delamo v šolstvu, sta junij in julij ena izmed bolj napornih mesecev. Mulci (in to mislim v popolnoma pozitivnem smislu) hočejo kar naenkrat izboljševati ocene, sledi zaključevanje le-teh, pa popravni izpiti, pa poklicna in splošna matura, pa rezultati mature … Utrujenost zaradi v teoriji tako zaželjenega izgorevanja na delovnem mestu je pripomogla k začasnemu manku kritičnoliterarne kreativnosti in tako, čeprav sem ves čas bral, ob strani puščal blog in zapise.

A napake so zato, da se jih popravi. Tu je kratek kritični izris v tem mesecu in pol prebranih knjig, nadaljni zapisi pa bodo (upam, res upam) zopet bolj detaljni, poglobljeni, torej takšni, kot jim moji bralci že poznajo.

Pa začnimo … Prva od prebranih je bila …

Pascal Mercier: NOČNI VLAK V LIZBONO

Ostareli švicarski profesor latinščine na poti v službo sreča Portugalko, ki hoče skočiti z mosta. Profesor ji reši življenje, to pa v njem vzbudi željo po Portugalski. Ko v bukvarni dobi v roke poezijo portugalskega zdravnika in poeta, čuti neustavljivo potrebo, da odide v Lizbono raziskovat življenje tega portugalskega poeta, kot bi bil to ključ do sprememb v njegovem lastnem življenju.

Izbrani jezik, a zelo počasen tempo pripovedovanja. Meditativna proza, a problem je, da glavni lik prevečkrat podoživlja izbrane misli in dogodke, meditacije glavne osebe se ponavljajo, tako da knjiga izgubi svojo privlačnost in na koncu vsi samo še čakamo, da naj že končno doseže notranjo osvoboditev.

Knjigo je izdala Didakta, 2010.

Aleš Debeljak: BALKANSKA BRV

Najboljši del Debeljakovih esejev je bil vsaj zame slog pisanja. Užival sem v poetičnem, iskrenem, zelo osebnem podajanju misli, v izbranih besedah, vendar pa dvomim, da bo Debeljakovo pisanje pritegnilo mnogo bralcev. Kar lahko odvrne bralca od prebiranja zapisov, je preveč oseben pristop k izbrani temi. Debeljak piše o jugoslovanski literaturi, a ne naredi nekega analitičnega prereza od leta 1945 do 1991, ampak si izbere par piscev, ki so njemu najbolj priljubljeni. Pa tudi teh piscev in njihovih del se ne loteva v klasiki literarne esejistike, ampak so to bolj melanholični spomini na njegovo branje jugoslovanske literature, raziskovanje pomenov teh del in spoznavanje njihovih avtorjev. Za nekoga, ki ne pozna ali pa mu jugoslovanska književnost ni blizu, mu Debeljakovi eseji ne bodo spremenili ali razširili obzorja, prej se mu bo zdelo, da je po nesreči odprl Debeljakov osebni dnevnik in posegel v intimo drugega.

Eseje je izdala Študentska založba, 2010.

Frederic Beigbeder: FRANCOSKI ROMAN

Čeravno so si bili francoski literarni kritiki edini, da je to do sedaj najboljše delo postmodernista Frederica Beigbederja, meni on še vedno deluje kot pozer in ne kot literat.

Francoski roman je avtobiografija, kjer se literarnemu subjektu kot pri Proustu (meni se zdi že bogokletno, da si Beigbeder sploh upa ob sebi omenjati takšnega Velikana sodobnega romana) sproži nehoteni spomin, in začne govoriti o svojem otroštvu. O otroštvu, o katerem najprej misli, da se ga sploh ne spominja, potem pa mu noč v zaporu pomaga topiti notranje blokade in glavni lik se vedno bolj spominja svojega odraščanja.

Že videno, že brano, že prežvečeno. Tipični  instant postmodernizem.

Francoski roman je izšel pri založbi Vale-Novak, 2010.

Philip Pullman: DOBRI MOŽ JEZUS IN PREVARANT KRISTUS

Pisatelj Philip Pullman javno velikokrat poudari, da je ateist in prav zato je bilo zanimivo prebrati njegovo interpretacijo življenjske zgodbe Jezusa Kristusa.

Po Pullmanovem mnenju je Marija rodila kar dva sinova. Eden je prevzel vlogo oznanitelja, drugi pa je hotel poskrbeti za to, da bi njegov brat postal prerok, ki bi bil čaščen po vsem svetu.

Zabavno branje, ki ponuja še eno unikatno interpretacijo na to, kako je Jezus postal Odrešenik vseh ljudi na svetu.

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

Arnošt Lustig: MOLITEV ZA KATARINO HOROVITZ

Kratek roman Molitev za Katarino Horovitz je pretresljiva zgodba o ujeti skupini bogatih ameriških židov, ki jih med II. svetovno vojno zajamejo Nemci, ko hočejo Američani iz Italije prebegniti nazaj v rodno deželo. Pripeljejo jih v koncetracijsko taborišče Auschwitz, kjer naj bi počakali, da jih Nemci predajo zaveznikom, Nemci pa bi v zameno dobili nekaj svojih vojakov, ki so jih zaprli zavezniki. Eden izmed bogatih židov ob prihodu v taborišče opazi lepo dekle z družino, ki so jo prav tako v tistem trenutku pripeljali s transportom v Auschwitz. Zavzame se za njo pri Nemcih in ji tako reši življenje. Odloči se, da jo bo odpeljal s seboj v Ameriko.

A predaja ne poteka po načrtih. Nemci zahtevajo vedno več denarja od židov za stroške predaje in potovanja z vlakom do Hamburga, kjer naj bi potekala predaja; pa tudi ko se že pripeljejo do Hamburga, zaveznikov ni in zato se poveljujoči Nemec odloči, da bodo Američani do naslednjega datuma predaje počakali kar v taborišču.

Pisatelj počasi gradi na tesnobi, napetosti v romanu in bralec do konca ne ve, ali Nemci resnično misijo predati žide ali je to samo igra mačke z mišjo in jim gre predvsem zato, da si pridobijo čimveč njihovega premoženja, potem pa jih ubijejo. Pisatelj je mojster dialoga in tako skozi pogovor nacistov z židi spoznavamo značaj obojih, manipuliranje in boj za preživetje. Predvsem pa je roman spomenik ženskam, saj je  Katarina edina od ujetih, ki je v odločilnem trenutku sposobna aktivnega posega v dogajanje in se tako upreti dani situaciji.

Knjiga, ki nas spomni, da je humanost temeljni pogoj za uspešno sobivanje z različnostjo.

Roman je izdala Cankarjeva založba, 2011.

Melvin Burgess: NICHOLAS DANE

Roman je zgodba o najstniku, ki ga po smrti matere socialna služba pošlje v popravni dom. Tu  mora prenašati šikaniranje in nasilje sovrstnikov, poleg tega pa postane všeč tudi enemu od zaposlenih v domu. Ko ga spolno zlorabijo, se Nicholas odloči, da s prijateljem pobegne iz doma. Nov dom najde pri lokalnem kriminalcu in njegovem dekletu.

Imam težavo, kako bi označil roman. Spada v zbirko Najst, kar bi pomenilo, da je namenjen najstnikom, pa ne teme ne ideja ne ustrezata profilu teh bralcev, a vendar je slog pisanja takšen, da bi ga lahko uvrstili v mladinsko literaturo. Roman s krizo identitete? Še bolj moteče pa je, da določene teme niso do konca izpeljane. Kraj dogajanja polovice romana je popravni dom, kjer se fantiču dogajajo strašne stvari, a vendar avtor ne poskrbi, da dogodki za Nicholasa v domu dobijo nek smisel in zaključek, ne, Nicholas pobegne in vse, kar se je dogajalo v domu, zastane. Nič boljše ni tudi v drugem delu romana. Avtor površno zaključi temo in dečka odpelje novim dogodivščinam naproti.

Knjigo je izdala Cankarjeva založba, 2010

  • Share/Bookmark