Markus Suzak: Kradljivka knjig

Če sem pri romanu Proti vetru govoril o emocionalnosti, ki ne deluje doživeto in stvarno, pa je roman Markusa Suzaka njeno nasprotje. Tudi Kradljivka knjig  je emocionalen roman, vendar pa so liki in zgodba tako močni, prepričljivi, da bralec izgubi distanco pred napisanim in doživlja z liki vso veselje in tragiko ter še dolgo po prebranem delu razmišlja o njih.

Narator zgodbe je Smrt, ki pa ni predstavljena kot grozna prikazen s koso, ampak kot empatična in nežna pobiralka duš, ki ima v času, v katerem se dogaja roman, veliko dela. Zgodba je namreč postavljena na začetek II. svetovne vojne, v Nemčijo, Smrt pa nam pripoveduje zgodbo o Liesel Meminger, ki s svojim mlajšim bratcem potuje h krušnim staršem, saj njuna mama ne more več skrbeti zanju. Na poti bratec umre, kar Liesel močno prizadene. Na pokopališču po pokopu bratca  grobarju ukrade knjigo, Priročnik o pravilnem pokopu ljudi, ker jo knjiga privlači, čeravno ne zna brati, pa tudi zato, ker ji bo služila kot spomin na bratca.

Šele počasi se Liesel navadi krušnih staršev, okolja, novih prijateljev. V veliko oporo ji je krušni oče Hans Hubermann, ki jo vsako noč miri, ko Liesel doživlja nočne more zaradi smrti bratca. Poleg tega jo nauči brati, s tem pa v njej zbudi močno željo po branju knjig. Ker ji družina zaradi pomanjkanja denarja ne more kupiti le-teh, se deklica odloči, tako kot je to storila že na pokopališču, da bo knjige ukradla, če si jih bo zaželela brati. Poleg očeta pa na Liesel naredi močan vtis tudi Max, Žid, ki ga družina skriva pred nacisti. Z njim se sproprijatelji, Max ji celo napiše majhno knjigo. Vse pa se spremeni, ko želi Hans pomagati Židu, ki ga nacisti v sprevodu drugih Židov vlečejo skozi mestece. Ker je storil nepopravljivo napako, da je v javnosti ponudil kruh Židu, postane za oblast sumljiv. Posledice Hansovega dejanja pa ne vplivajo samo nanj, ampak močno posežejo tudi v življenje Liesel in Maxa.

Poleg močnega čustvenega naboja, napete zgodbe in množice dobro opisanih različnih likov je odlika romana tudi v mnogoplastnosti sporočil, ki jih prinaša. Roman se ubada s težo in mogočnostjo krivde, ki jo posameznik nosi in vpliva na njegova dejanja. Predstavi nam drugačno Nemčijo, prebivalce, ki niso enostransko podpirali Hitlerja in nacizma, le molčati so morali zaradi lastnega preživetja (kar vsiljuje se primerjava s socialistično Jugoslavijo, kar pa ni čudno, saj vsi totalitarni režimi podobno funkcionirajo), predvsem pa je to zgodba o knjigah in moči besed. O besedah, ki lahko zdravijo, božajo, pomagajo k smehu in prijateljstvu, lahko pa tudi uničujejo in ubijajo. Roman nas spomni na to, kako pomembno je negovati sebe in druge z izbranimi besedami.

Delo je velika svetovna uspešnica, dobitnica mnogih prestižnih knjižnih nagrad, goreči oboževalci knjige pa že zbirajo peticije, da bi se po njej posnel  film. Tudi sam knjigo zelo zelo priporočam, prepričan pa sem tudi, da je roman zaradi prej naštetih razlogov lahko odlično darilo. Je tiste vrste roman, ki se ga z vsakim branjem bere drugače.

Delo so izdale Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark

Juan Eslava Galan: Mula


Roman Juana Eslava Galana Mula nas popelje v čas španske državljanske vojne in nam predstavi Juana Castra Pereza, mulovodca na strani nacionalistov. Juan je preprost, prijazen, vedno pripravljen pomagati svojim soborcem, a ne preveč inteligenten posameznik, ki v obrisih spominja na vojaka Švejka. Zaupnico in prijateljico si najde v muli Valentini, ki jo reši, ko osamljena tava po gozdu, in si jo želi odpeljati po vojni domov. Iz anonimnosti ga povzdigne dogodek, ko se mu preda devet vojakov republikancev, in ker je potrebno skrbeti za višanje španskega rodoljubja in morale, mediji predstavijo Juana kot nacionalnega junaka, ki je lastnoročno premagal upirajoče republikance. Zaradi tega ga k sebi pokliče general Franco in mu dodeli medaljo hrabrosti. Juan se ne brani pozornosti, a vse kar si resnično želi je, da bi se zopet vrnil k svoji muli Valentini, in poskrbel za to, da varno z njim preživi vojno.

Največja vrednost romana Mula je v kompleksnem opisu vojne. Čeprav pisatelj postavi glavno osebo v čas španske državljanske vojne, pa so opisane značilnosti te vojne tako arhetipske, da se jih da primerjati z opisi drugih vojn. Vojna je predstavljena kot absurd, ki jo vodijo tisti, ki sedijo v foteljih daleč stran od nje (general Franco), vojaki na fronti pa postanejo objekti, razčlovečeni posamezniki, s katerim foteljski vojaki skušajo doseči svoj cilj. Ta absurdnost in tragičnost vojne je vidna predvsem v odlomku, ko si republikanci in nacionalisti ob vodnjaku, kjer prihajajo po vodo, izmenjujejo različne predmete, se pogovarjajo, se prijateljsko poslovijo, potem pa se odidejo naprej bojevat drug proti drugemu. Ko Juan sreča svojega mladostnega prijatelja, ki je zdaj republikanec, se do njega še vedno obnaša kot do prijatelja in niti pomisli ne na to, da mu je zdaj sovražnik.

Farsičnost in tragikomičnost vojne v romanu doseže vrh v opisu podeljevanja medalje Juanu za vojno hrabrost. Sam nastop generala Franca in celoten ceremonial delujeta odtrgano od realnosti, kjer je pomembno predvsem  to, da bosta postavljena rdeča preproga in fotelj za Franca. Ko soborci vprašajo Juana po vrnitvi nazaj na fronto, kakšen se mu je zdel Franco, zna Juan zelo dobro ovrednotiti bodočega vodjo Španije, ker ve o njem povedati le-to, da je majhen (kar izgubil se je v fotelju) in da ima visok glas. Tragikomičen je tudi odnos civilnega višjega sloja do vojakov na fronti. Juanu po ceremoniji vsi na hitro čestitajo, potem pa se od njega umaknejo, saj je vojak za njih nekaj inferiornega, tujega. Za žensko, ki jo sreča na proslavi in ga kasneje zvleče v posteljo, je prav tako le divja žival, divjak, ki ga hoče okusiti, ker je za njo Juan popolnoma drugačen od moških, s katerimi se običajno druži. Nespremenljivost in varnost najde vojak le v živali, muli in prav zato se močno trudi, da bi ostala živa.

Čeprav je slog dela zelo stvaren, malo je metafor, liričnega jezika sploh ni (vojna izžene liričnost in ohrani suhoparno poročilo), pa priporočam roman prav zaradi kompleksnosti predstave vojne, saj pisatelj v njej prikaže tragiko, farso, absurd in satiro.

Knjigo je izdala meni najljubša založba Modrijan, 2009.

  • Share/Bookmark

Angeles Caso: Proti vetru

Proti vetru pripoveduje življenjsko zgodbo revnega dekleta Sao iz Zelenoortskih otokov, ki mora preseči mnogo ovir, vzponov in padcev za dosego zaželjenih osebnih ciljev. Rodila se je mati samohranilki, ki jo je zapustila v rejo sovaščanki, sama pa odšla delat v Itallijo. Sao je bila bistra in pridna učenka, zelo si je želela študirati, vendar za to ni bilo denarja. Ker zase ni videla prihodnosti na otoku, je hotela  poiskati boljše življenje v Evropi, zato je odšla na Portugalsko. Tu je spoznala Bigadorja, Afričana, doma iz Angole, ki je prav tako kot ona želel živeti boljše življenje na Portugalskem. Sao in Bigador se zaljubita in Sao prvič dobi občutek, da se ji je nasmehnila sreča, a zelo hitro spozna, da jo je Bigador postavil pred najhujšo življenjsko preizkušnjo.

Angeles Caso je hotela napisati čustven, skorajda srce trgajoč roman. Prav zato se je izgubila v umetni patetičnosti, narejeni samo zato, da vzbuja sočutje pri bralcih (bralkah?) in ne deluje iskreno, resnično. Skorajda že preveč nazorno nam pokaže, da je na strani  glavne junakinje, da trpi in sočustvuje z njo, in prav zato njena emaptija do Sao deluje preveč umetno, prisiljeno. Čustven naboj knjige hoče podkrepiti ne samo z zgodbo, ampak tudi s slogom, in začne pisati nebuloze, kot je recimo ta: “Da, vse se je zgodilo novembra. Meseca, ki je žalosten in krut kot hijena. Meseca mrtvih in neutolažljivih somrakov … ” (str. 189) Oh, kako globoke in polne simbolike so te misli in oh, kako smešno in patetično izpadejo … Čustvenost, ki je narejena zaradi čustvenosti same.

Poleg tega je avtorica polna stereotipov in predsodkov. Prav vsi moški Afričani v knjigi so (mogoče zaradi tradicije, vzgoje, osebnosti …) slabi. Tisti, ki spoštujejo ženske, hitro umrejo, ostale pa avtorica opiše kot posameznike, ki se ne brigajo dosti za družino, posvečajo se bolj sebi (in mogoče ljubicam), pijejo, ne delajo in so bolj kot ne nasilni. Afričanke pa so njihovo popolno nasprotje. Ženske v romanu držijo skupaj, so pokončne, poštene, močne osebnosti, ki vztrajajo navkljub nesrečam; med seboj si znajo moralno, materialno in finančno pomagati. Svet pisateljice je poenostavljen, črno-bel, zopet zato, da čustvena plat zgodbe s to polarnostjo še bolj izstopa.

Kdor si želi instant, poenostavljeno zgodbo, “ki posnema življenje”, en hiter, čustven fiks, potem mu bo roman všeč. Za vse ostale, ki pa si želijo poglobljeno, kompleksno zgodbo in like, pa bodo po prebranem romanu še bolj lačni in žejni kot prej (če se izrazim v slogu gospe pisateljice).

Knjigo so izdala Učila, 2011.

  • Share/Bookmark

Junot Diaz: Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo 2008 Junot Diaz v romanu Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa opisuje družino de Leon. Čeprav naslov omenja samo Oscarja, pa Diaz oriše tudi življenjske zgodbe njegove sestre, mame in deda. Družina de Leon živi v New Yorku, a njihove družinske korenine izhajajo iz Dominikanske republike, kar bistveno vpliva na njihov način razmišljanja in videnja stvarnosti. Predvsem to velja za Oscarjevo mamo, ki jo je režim dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla zaznamoval za vse življenje. Trujillo  je poskrbel, da so njenega očeta zaprli, ga razlastinili, njo pa prodali neki kmečki družini kot sužnjo. To in nesrečne ljubezenske eskapade so Oscarjevo mamo tako zaznamovovale, da nikoli več ni mogla uiti zagrenjenosti in pesimizmu, ki ju je prenašala na svoja dva otroka. Oscarjeva sestra hoče uiti mamini energiji, zato je z njo v večnih sporih, Oscar pa je bolj podrejen mami, saj se bolj kot z njenimi, ukvarja s svojimi problemi.

Oscar je vse prej kot prototip klasičnega dominikanskega moškega: mišičastega, mačističnega, vase zagledanega moža, ki podira ženske drugo za drugo. Oscar je namreč debel, sramežljiv nerd, ki doživlja posmeh svojih sovrstnikov, dekleta pa se ga izogibajo. Najbolj ga zanimajo znanstvenofantastični filmi in romani, predvsem knjige J.R.R. Tolkiena, pa  tudi sam piše romane. Nesrečen, ker ga okolica in predvsem ženske zavračajo, on pa si najbolj od vsega želi izgubiti devištvo in se predati strastni ljubezni, hoče narediti celo samomor, a ko mu bivša prostitutka končno nameni nekaj naklonjenosti, Oscar pokaže veliko srčnosti in poguma, da si njeno naklonjenost tudi obdrži.

Roman je zanimivo izrisana družinska saga, ki svojo inovativnost gradi tudi na opisu zgodovine Dominikanske republike in njenega dolgoletnega diktatorja. A mnogo te inovativnosti se izgubi v slovenskem prevodu. Zmotilo me je veliko število slovničnih in pravopisnih napak, neposrečena postavitev slovarja španskih besed na koncu knjige (prepričan sem, da knjiga ne bi izgubila kvalitete, če bi se prevajalka ali urednik knjige odločila vstaviti te besede v tekoče besedilo, ne pa da mora bralec skorajda vsako minuto odpirati slovar in brskati za prevedeno besedo, če hoče razumeti, kaj so glavne osebe hotele povedati), in tako je videti, da je Založba KMŠ zelo amatersko opravila svoje delo. Če se hočejo uveljaviti kot upoštevanja vredni založniki na slovenskem tržišču, morajo poskrbeti, da do takšnih napak v prihodnje ne bo več prihajalo.

Roman je izšel pri Hiši knjig, Založba KMŠ, 2009.

  • Share/Bookmark