Margaret Atwood: Slepi morilec

,

Na naslovnici knjige lahko poleg neposrečene fotografije, ki ne zajame ideje romana, preberemo tudi naslednji informaciji: epohalno in Bookerjeva nagrajenka leta 2000. O upravičenosti nagrade ne bom sodil, ker nisem prebral ostalih nominirank, bi pa komentiral pridevek epohalno. Roman ne opisuje le ene zgodbe, ampak prepleta kar štiri naracije. Najprej je to zgodba ostarele Iris, ki piše spomine za svojo vnukinjo Sabrino, v spominih pa opisuje svojo in zgodbo svoje sestre Laure. Vse te zgodbe so prepletene še z dodatno, vložno zgodbo: Laura je pred smrtjo izdala edini roman z naslovom Slepi morilec, ki je požel slavo kritične javnosti in dosegel velik uspeh pri bralcih, in ima velik pomen tudi za Iris, zato znotraj Irisinih memoarov beremo še Laurin roman. Vse skupaj pa pisateljica poveže še s časopisnimi članki, ki so objavljali trače in novice o Irisini in Laurini družini.

Razlogov, da delo označimo z meni neprivlačnim, ekspresivnim, pubicističnim vzdevkom epohalno, je torej dovolj. Pa je bila takšna epska širina potrebna? Menim, da roman ne bi izgubil svoje kvalitetne vrednosti, tudi če ne bi bil tako “epohalen”. Objavljeni časopisni članki ne dodajajo nobene dodane vrednosti k sami strukturi romana, prej motijo njeno koherentnost. Tudi opisi preživljanja dnevov ostarele Iris se zdijo predolgi in monotoni. Vem, da je pisateljica z njimi hotela prikazati enoličnost dnevov ostarele osebe, ki oživi v obujanju svoje preteklosti in dela obračune s samim seboj, a vendar je teh opisov preveč. Način, kako starka komunicira s seboj in zakaj ter kako piše svoje spomine, me  v obrisih spominja na roman Susanne Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce. Mogoče je prav to, ker sem podobno naracijo srečal že prej (in prav tako, če ne še bolj, kvalitetno), pripomoglo k temu, da me je tokrat ta pripovedni postopek dolgočasil, saj je pač šlo za recikliranje meni že znanega postopka.

Običajno je za družinske sage značilno, da so polne spletk, skrivnosti, laži in razburljivih odkritij. Tudi pri Slepem morilcu je tako. Nič ni videti tako, kot se zdi, a vendar pozoren bralec dosti hitro ugotovi, kaj je srž skrivnosti. In potem čaka … in čaka … ter čaka … da na zadnjih straneh romana ugotovi, da je imel prav. Da je že 200 strani prej pravilno napovedal razplet dogodkov. A vendar se da kljub napisanim pomankljivostim dostojno uživati v branju dela. Margaret Atwood je zelo spretno spojila vse zgodbe, zelo zanimiv je roman v romanu, saj glavna oseba v tem romanu pripoveduje svojo zgodbo (in imamo tako roman v romanu v romanu), ki je znanstvenofantastična in je dobro metaforično ogledalo glavni zgodbi. Liki so primerno izrisani, verjetni, bralca pritegnejo, da sočustvuje z Lauro, besni in se čuti nemočnega ob Iris, zaničuje Irisino svakinjo itd. Prav tako bo užival vsak, ki ima rad natančne opise, primerljive z realisti 19. stoletja, druge pa bo navdušil moderni pristop v vložni zgodbi, saj je Laurin roman označen za modrnističnega.

Margaret Atwood je, kljub mojim opazkam, napisala kvaliteten roman in je moj kritični komentar prej pikolovsko delo zahtevnega bralca.  Gledano v celoti naštete pomankljivosti ne kazijo celote romana, zato delo priporočam v branje.

Knjiga je izšla pri založbi Učila, 2010.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !