Evald Flisar: Na zlati obali

V novem romanu Evald Flisar zopet potuje. Tokrat se njegovi protagonisti odpravijo v Afriko, vse pa povezuje skrivnostno izginuli popotnik Igor Hladnik, pisatelj potopisov, ki ga vsi protagonisti kot bralci poznajo in ga občudujejo. Eden izmed popotnikov je celo njegov sin, ki se odpravi po stopinjah očetovega zadnjega nedokončanega romana, ker ga želi na ta način bolje razumeti, s tem pa tudi sebe. Oče je namreč družino pred mnogimi leti zapustil, sinovo potovanje na Črno celino pa je zanj priložnost, da si pojasni očetov odhod ter ga morebiti celo najde. Ostala dva popotniška para sestavljata slovenski zakonski par ter par iz Velike Britanije. En par je Afriki, ker so ga tako navdušile Hladnikove popotniške knjige, drug je tam zaradi študijskih razlogov. Kot pa je pri Flisarju že običajno, se popotovanje akterjev spremeni v duhovno samoodkrivanje.

In ravno tu leži problem. Flisar je že v večni uspešnici Čarovnikov vajenec mojstrko upodobil posameznikovo fizično potovanje z notranjim duhovnim iskanjem, v svojem zadnjem romanu Na zlati obali pa je videti, kot da gre za ne preveč dobro reciklažo že znanega romana. Liki so šablonsko izrisani,  avtor bi jim moral posvetiti več svojega časa. Tudi njihova duhovna (ne)preobrazba ni preveč zanimiva in ne prinaša nič svežega v pisateljski repertoar Evalda Flisarja. Še najboljši je pisatelj v opisu Afrike. Iz romana se da razbrati, da jo avtor dobro pozna, in nam jo ponudi vso prašno in vročo, pa vendar privlačno in drugačno.

Če niste preveč zahtevni bralci in vam je všeč Flisarjev način upovedovanja snovi, potem boste lahko uživali tudi ob njegovem zadnjem izdelku. Jaz, sem iskreno, pričakoval več. Pa vendar se mi zdi, da bo Flisar tudi naslednje leto eden izmed kandidatov za Kresnika …

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !