Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Gospa Bovary je postala že moja stara znanka. Spoznala sva se v srednji šoli, se ponovno obiskala, ko sem bil na faksu ter član bralnega kluba, tokrat pa sem jo povabil na obisk, ker sem jo želel predstaviti maturantom, ki bodo o njej pisali na letošnjem maturitetnem eseju.

Je gospa, ki je in bo vedno sprožala debate. O njej sem slišal, da je pokvarjena, zmedena, nezmožna prave ljubezni, slaba mama in žena, pa tudi umsko bolna ženska, ki bi jo bilo potrebno zapreti v norišnico. Potem pa so tudi takšni – resda v manjšini – ki so v gospe Bovary videli nezadovoljno žensko, hlastečo po idealu ljubezni, vedno razočarano, ker grala ljubezni nikoli ni dosegla. Ti jo ne obsojajo, pravijo, da jo razumejo, da sočustvujejo z njeno bolečino nedosegljivega, celo najdejo se v zgodbi. Njena življenjska zgodba je zbujala različne reakcije že kmalu po izidu leta 1857. Tako je bil pariški državni tožilec po izidu knjige  prepričan, da je zgodba pokvarjena, nemoralna in zahteval, da se knjigo prepove izdajati. Ni mu uspelo. Roman je kmalu postal pravi prodajni hit, pa tudi tema mnogih pogovorov v pariških krogih.

Ko sem moral roman prebrati v srednji šoli, sem bil do vsebine indifirenten, pač še eno delo, skozi katerega se je bilo potrebno pretolči, da sem lahko napisal šolski esej. Emma Bovary je postala moja prijateljica na fakulteti. V njej sem videl predvsem žensko, ujeto v vlogi, ki so ji jo pripisovali družebni kodeksi 19. stoletja in ki si je drznila, čeprav za ceno lastnega življenja, poiskati tisto, kar naj bi jo osrečevalo. Zato je prešuštvovala, bila nezvesta možu. Soprogu Charlesu ne moremo očitati drugega kot to, da ni briljiral v čustveni inteligenci, bil je osebnostno zelo dolgočasen in “običajen”, torej pravo nasprotje gospe Bovary.

Ni opravičila za njen odnos do hčerke, ki jo je bolj kot živo bitje dojemala kot tujo stvar in ji zamerila, ker ni bila fant. Prav tako je bila do svojega moža velikokrat neupravičeno osorna in prezirljiva. Bila je lahkomiselna in je zapravljala denar, čeprav je bila v velikih dolgovih. A skozi vse te nam tako znane človeške odklone, je bila predvsem samo človek, ki si je želela ljubezen, biti ljubljena, oboževana in naveličana utesnjene vloge žene in matere. Neka srednješolka mi je dejala, da se ji Emma Bovary razlikuje od drugih žensk predvsem v tem, da ni bila tiho in potrpela kot ostale ženske, ampak je sledila svojim željam in potrebam. Nekaj, je zaključila, kar ne stori mnogo žensk tudi danes, ko je svet popolnoma drugačen.

Moje zadnje branje romana je bilo predvsem posvečeno Flaubertovemu slogu in ironiji v romanu. Kakšen mojster ubesedovanja! Njegovi opisi čustvenih stanj glavne protagonistke, opisi zunanjega dogajanja so tako precizno opisani, pa vendar s tako izbranimi besedami, da se nam, bralcem, zdi, kot da smo tam, del dogajanja, del Emme, njeni tihi zavezniki ali sovražniki. Dodaten estetski užitek nam Flaubert pričara tudi s prefinjeno ironijo, ki je posejana po celem romanu in nam razkriva pisateljevo stališče do družbe, njenega srednjega sloja malomeščanstva in  dvoličnosti, zaplankanosti in neinteligence, ki jo je ta sloj proizvajal.

In verjetno ste že uganili iz zgornjega besedila – da, roman vam toplo priporočam :) )

Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

8 odgovorov na temo “Gustave Flaubert: Gospa Bovary”

  1. maturant
    7.03.2011 | 18:28

    Gospa Bovary je odlična knjiga, Ločil bom peno od valov (Feri Lainšček) pa je, vsaj za mene, zelo blizu ^^ Letošnji maturanti imamo izjemno srečno ^^

  2. Jagoda
    7.03.2011 | 19:09

    Gospa Bovary je bilo moje najljubše obvezno branje v srednji šoli. Že takrat sem jo razumela in se celo našla v njej. Je pa v teh časih vedno več teh gospa Bovary med nami, ker kljub temu, da je minilo že več kot 150 let, niso ti časi do človeka nič prijaznejši od tedanjih.

  3. majki
    7.03.2011 | 19:20

    najbolj beden roman, ki sm ga moral v gimnaziji prebrat, FU Flaubert in tvoj kvazi realizem in ta tvoj gnoj od romana

  4. Maja
    7.03.2011 | 20:25

    Odlična knjiga! Do potankosti se strinjam z avtorjem besedila, pri čemer sem hrepenenje po ljubezni, ki ni sužnja vsakdanji sivini, utečenosti in ni podrejena družbenim normam, ki niso vedno ne koristne ne razumljive, celo škodljive so lahko, upor vsemu temu in iskanje te ljubezni na napačnih mestih, pri nepravih moških zaradi slepote, ki jo hrepenenje povzroča, saj ustvarja iluzije, kot ženska zelo intenzivno doživljala. Da, našla sem se v naslovni junakinji! In vsi tisti, ki v tem delu najdemo košček sebe, ga tudi obožujemo.

  5. schjora
    7.03.2011 | 21:32

    Letošnji maturantje prav zares imajo srečo. Tako dobrih knjig za maturo po mojem mnenju že dolgo ni bilo, čeprav tudi Francoski testament, ki sem ga imela, ni bil slab (ob tem ne izgubljam besed o Prišlekih…).

  6. 8.03.2011 | 00:08

    Oh, Gospa Bovary je bila ena izmed mojih najljubših domačih branj v gimnaziji :) Definitivno vredna branja, čeprav se še živo spominjam, kako sem se jezila na Emmo :D Mene je razjezilo predvsem dejstvo, da ji mož ustreže v vsem, ona je pa večno nezadovoljna. Se prav spomnim, kako sem besno mrmrala v knjigo, ko mi je šla Emma na živce s svojimi izpadi ;) Dobra knjiga, ni kaj.

  7. slovenka
    3.04.2011 | 10:20

    Romana Pičita v sredino, Lainšček ima slovenko sfero naštudirano v nulo. Vsem puncam, ki ga berete – berite natančno in z duš, ker vam s skoraj cigansko zanesljivostjo “šloga” prihodnost. Če se seveda ne uprete in sledite sebi in svojim željam. Empatija do sočloveka je ključ za rešitev naše krize. Samo ljubljen in svoboden človek je lahko srečen. Gre komu to na živce? Ja, tistim, ki tega nimajo in ne znajo najti, še najbolj pa tistim, ki vedo, da tega niso sposobni dati in se skrivajo za krinko vzvišenosti, pomembnosti, denarja in še česa. Literatura nas resnično uči o življenju. Izkušnja – branje me prečisti.

  8. manca
    7.05.2011 | 00:30

    Slovenka!

    zelo dobro napisano, se strinjam z vsem kar si napisala…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !