Evald Flisar: Na zlati obali

V novem romanu Evald Flisar zopet potuje. Tokrat se njegovi protagonisti odpravijo v Afriko, vse pa povezuje skrivnostno izginuli popotnik Igor Hladnik, pisatelj potopisov, ki ga vsi protagonisti kot bralci poznajo in ga občudujejo. Eden izmed popotnikov je celo njegov sin, ki se odpravi po stopinjah očetovega zadnjega nedokončanega romana, ker ga želi na ta način bolje razumeti, s tem pa tudi sebe. Oče je namreč družino pred mnogimi leti zapustil, sinovo potovanje na Črno celino pa je zanj priložnost, da si pojasni očetov odhod ter ga morebiti celo najde. Ostala dva popotniška para sestavljata slovenski zakonski par ter par iz Velike Britanije. En par je Afriki, ker so ga tako navdušile Hladnikove popotniške knjige, drug je tam zaradi študijskih razlogov. Kot pa je pri Flisarju že običajno, se popotovanje akterjev spremeni v duhovno samoodkrivanje.

In ravno tu leži problem. Flisar je že v večni uspešnici Čarovnikov vajenec mojstrko upodobil posameznikovo fizično potovanje z notranjim duhovnim iskanjem, v svojem zadnjem romanu Na zlati obali pa je videti, kot da gre za ne preveč dobro reciklažo že znanega romana. Liki so šablonsko izrisani,  avtor bi jim moral posvetiti več svojega časa. Tudi njihova duhovna (ne)preobrazba ni preveč zanimiva in ne prinaša nič svežega v pisateljski repertoar Evalda Flisarja. Še najboljši je pisatelj v opisu Afrike. Iz romana se da razbrati, da jo avtor dobro pozna, in nam jo ponudi vso prašno in vročo, pa vendar privlačno in drugačno.

Če niste preveč zahtevni bralci in vam je všeč Flisarjev način upovedovanja snovi, potem boste lahko uživali tudi ob njegovem zadnjem izdelku. Jaz, sem iskreno, pričakoval več. Pa vendar se mi zdi, da bo Flisar tudi naslednje leto eden izmed kandidatov za Kresnika …

Knjigo je izdala Mladinska knjiga, 2010.

  • Share/Bookmark

Gustave Flaubert: Gospa Bovary

Gospa Bovary je postala že moja stara znanka. Spoznala sva se v srednji šoli, se ponovno obiskala, ko sem bil na faksu ter član bralnega kluba, tokrat pa sem jo povabil na obisk, ker sem jo želel predstaviti maturantom, ki bodo o njej pisali na letošnjem maturitetnem eseju.

Je gospa, ki je in bo vedno sprožala debate. O njej sem slišal, da je pokvarjena, zmedena, nezmožna prave ljubezni, slaba mama in žena, pa tudi umsko bolna ženska, ki bi jo bilo potrebno zapreti v norišnico. Potem pa so tudi takšni – resda v manjšini – ki so v gospe Bovary videli nezadovoljno žensko, hlastečo po idealu ljubezni, vedno razočarano, ker grala ljubezni nikoli ni dosegla. Ti jo ne obsojajo, pravijo, da jo razumejo, da sočustvujejo z njeno bolečino nedosegljivega, celo najdejo se v zgodbi. Njena življenjska zgodba je zbujala različne reakcije že kmalu po izidu leta 1857. Tako je bil pariški državni tožilec po izidu knjige  prepričan, da je zgodba pokvarjena, nemoralna in zahteval, da se knjigo prepove izdajati. Ni mu uspelo. Roman je kmalu postal pravi prodajni hit, pa tudi tema mnogih pogovorov v pariških krogih.

Ko sem moral roman prebrati v srednji šoli, sem bil do vsebine indifirenten, pač še eno delo, skozi katerega se je bilo potrebno pretolči, da sem lahko napisal šolski esej. Emma Bovary je postala moja prijateljica na fakulteti. V njej sem videl predvsem žensko, ujeto v vlogi, ki so ji jo pripisovali družebni kodeksi 19. stoletja in ki si je drznila, čeprav za ceno lastnega življenja, poiskati tisto, kar naj bi jo osrečevalo. Zato je prešuštvovala, bila nezvesta možu. Soprogu Charlesu ne moremo očitati drugega kot to, da ni briljiral v čustveni inteligenci, bil je osebnostno zelo dolgočasen in “običajen”, torej pravo nasprotje gospe Bovary.

Ni opravičila za njen odnos do hčerke, ki jo je bolj kot živo bitje dojemala kot tujo stvar in ji zamerila, ker ni bila fant. Prav tako je bila do svojega moža velikokrat neupravičeno osorna in prezirljiva. Bila je lahkomiselna in je zapravljala denar, čeprav je bila v velikih dolgovih. A skozi vse te nam tako znane človeške odklone, je bila predvsem samo človek, ki si je želela ljubezen, biti ljubljena, oboževana in naveličana utesnjene vloge žene in matere. Neka srednješolka mi je dejala, da se ji Emma Bovary razlikuje od drugih žensk predvsem v tem, da ni bila tiho in potrpela kot ostale ženske, ampak je sledila svojim željam in potrebam. Nekaj, je zaključila, kar ne stori mnogo žensk tudi danes, ko je svet popolnoma drugačen.

Moje zadnje branje romana je bilo predvsem posvečeno Flaubertovemu slogu in ironiji v romanu. Kakšen mojster ubesedovanja! Njegovi opisi čustvenih stanj glavne protagonistke, opisi zunanjega dogajanja so tako precizno opisani, pa vendar s tako izbranimi besedami, da se nam, bralcem, zdi, kot da smo tam, del dogajanja, del Emme, njeni tihi zavezniki ali sovražniki. Dodaten estetski užitek nam Flaubert pričara tudi s prefinjeno ironijo, ki je posejana po celem romanu in nam razkriva pisateljevo stališče do družbe, njenega srednjega sloja malomeščanstva in  dvoličnosti, zaplankanosti in neinteligence, ki jo je ta sloj proizvajal.

In verjetno ste že uganili iz zgornjega besedila – da, roman vam toplo priporočam :) )

Delo je izšlo pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark