Robert Perišić: Naš človek na terenu

Hrvaški pistatelj Robert Perišić je že s svojim romaneseknim prvencem Naš človek na terenu pobral nagrado časopisa Jutranjega lista za najboljše prozno delo leta 2007. Perišić namreč lucidno, zajedljivo, cinično pa tudi z veliko grenkobe opisuje mlajšega državljana Hrvaške, ki se v posttranzicijskem času ne znajde najbolje. Faliran študent dramaturgije, zdaj urednik ekonomske priloge dnevnega časopisa in nekdanji roker, se skuša obdržati na površju hrvaškega banalnega vsakdanjika, čeprav ima velike težave s prilagajanjem. Pri tem mu ne more pomagati niti dekle – nekoč njegova velika zaveznica proti absurdnosti hrvaške sodobnosti – ker se tudi ona začenja prilagajati temu okolju, ko jo mediji opazijo kot glavno igralko v neki sodobni priredbi Brechtove drame Mati Korajža in njeni otroci (ki je prav tako plitka in absurdna kot svet, v katerem živi mladi protagonist). Ko pri časopisu odkrijejo, da je protagonist kot dopisnika v Irak poslal svojega norega sorodnika, časopisu pa lagal o tem, kdo je ta dopisnik, ga nemudoma odpustijo, kar povzroči, da glavni lik preneha plavati s tokom vsakdanje Hrvaške.

Tudi mene je Perišič navdušil z mešanico humorja (tako značilnega za ta geografski prostor) ter kompleksno in predvsem realno predstavitvijo sodobnega posameznika, ki je ujet v turbo kapitalizem postsocialistične države, kar pa njemu, ki živi, čuti, razmišlja drugače, povzroča velike težave, saj novo filozofijo države ne odobrava, živeti drugače pa ne (z)more. Edino, kar me je zmotilo pri romanu, pa nima nič opraviti s Perišičem, temveč s prevajalcem oziroma lektorjem (če je prevod sploh lektoriran), saj je v delu kar nekaj pravopisnih in slovničnih napak, ki si jih založba, kot je Študentska založba, ne bi smela dovoliti.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2010.

  • Share/Bookmark