Radka Denemarková: Denar od Hitlerja

Češki literati se radi vračajo v čas po II. svetovni vojni, v povojni kaos, ko se je uničevalo vse, kar je dišalo po starem in se je delala nova (ne)pravična zgodovina. Mohorjeva založba je tako v prejšnjem letu izdala roman češkega pisatelja Alexa Koenigsmarka Obisk iz temin (o katerem sem že pisal), ki je v ospredje postavil akterja, ki se je boril na t.i. pravi strani za češko osvoboditev izpod nemškega nacizma, roman Radke Denemarkove Denar od Hitlerja pa si za svojo glavno protagonistko izbere Sudetsko Nemko, Židinjo. Med vojno je bila zaprta v koncentracijskem taborišču, po vojni, ko se hoče vrniti nazaj na očetovo posestvo, pa jo iz vasi izženejo Čehi in jo razlastijo, saj je po narodnosti Nemka in je zato njihova sovražnica. Roman se zatem prestavi v leto 2005, ko hoče glavna akterka Gita dokončno dobiti nazaj izgubljeno posestvo, a jo navkljub drugačni politični klimi vaščani še vedno ne sprejmejo za sebi enako.

Radka Denemarková je mojstrica v opisovanju človeških občutij. Zelo plastično, živo, z obilico inovativnih in močnih metafor riše Gitino notranje življenje, in bralec ravno preko njenih zaznav, razmišljanj, čustev spremlja potek zunanjega dogajanja. Čustva so tista, ki vodijo k akciji, in čeprav bi pisateljica lahko naslikala zelo črno-bel roman, kjer bi glavno protagonistko naslikala kot žrtev, vaščane pa kot rablje, zna pokazati, da je resnica slikovita, polna barv, kakor so tudi ljudje, ki nosijo vsak svojo resnico. Pozorno branje odkrije za metaforami globljo simboliko, ki bralca nadgradi še z dodatnimi sporočili, zato branje tega pretresljivega romana močno priporočam.

Roman je izšel pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Matias Faldbakken: Macht und Rebel

Roman Mach und Rebel lahko v prenekaterem bralcu vzbudi odpor, zaničevanje ali gnus. Je knjiga, ki bi jo lahko nekateri označili za nemoralno, škodljivo, brez prave substance in napisana le zato, da šokira, da je njena vrednost le v sprevrženem podajanju provokativnosti. In roman je res provokativen: glavni protagonist sovraži svet, je ksenofob, nacist, pedofil. Ne izbira besed, ko skuša izraziti svoja mnenja in nima nobenih zadržkov, ko seksa s 13- in 12-letnico ter uživa mamila z njunimi enako starimi priseljenskimi arabskimi prijatelji. A Rebel, glavni lik, je drugačen od ostalih likov v romanu le v tem, da to jasno pokaže, ostali tega javno ne izražajo,  a se skrivoma slinijo nad mladoletnicami. Kot skrajen primer le-tega pisatelj prikaže očeta 13- in 12-letnice, ki masturbira na internetni video, kjer njegovi hčerki seksata z Rebelom in Rebelovim kompanjonom Machtom. Torej, dosti je razlogov, da se bi se bralec lahko zgražal. A vendar, če se delo pogleda z distance, se vidi namen in ideja Falbakkenove pretirane provokativnosti.

Pisatelj predstavlja svet, ki je globaliziran, do skrajnosti liberaliziran in egoističen, kjer si posameznik ne postavlja svojih osebnih meja in hlasta le po zadovoljevanju svojih lastnih užitkov. Prav zato človek v sebi propada, vegetira, je dekadenten, samuničujoč in mu je užitek najpomembnejši. To je svet, kjer tudi družba nima več postavljenih meja, kjer se marketinški mainstream in subkulturni svet spečata in med njima ni več razlik, vse je isto, tudi ponaredek se ne loči več od originala. Svet, ki ga vidi Norvežan Faldbakken je moreč in krut. Da bi lahko to vizijo sveta predstavil, si je za svoj slogovni postopek izbral najmanj boleč način: ironijo, satiro in provokacijo. In če se bo bralec upal prebiti preko prve strani, kjer si že takoj glavni lik nabije kumaro v anus, bo dobil dokaj detajlen pogled v duha današnje družbe.

Macht und Rebel je drugi del Faldbakkenove trilogije Skandinavska mizantropija (čeprav trilogija, se vsako delo bere kot samostojna celota). Prvi del The Cockta Hola Company je prav tako izšel že v slovenščini, obe knjigi pa je izdala Didakta, 2010.

  • Share/Bookmark

Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Christa Wolf je prominentno ime nemške literature. Čeprav še vedno ustvarja, so si književni teoretiki soglasni v tem, da je svoj ustvarjalni vrhunec dosgela v času obstoja Vzhodne Nemčije. Pisateljica je bila namreč pomembno ime vzhodnonemške literarne srenje, zasedala je tudi eno izmed vodilnih mest v partiji. Pred nekaj leti so jo celo osumili, da je sodelovala z zlogasno nemško tajno policijo Stasi, kar pa je zanikala ter se pred obtožbami umaknila v Ameriko.

Tudi roman Razdeljeno nebo svoj dogajalni prostor poišče v Vzhodni Nemčiji tik pred izgradnjo berlinskega zidu, kot glavno protagonistko pa predstavi mlado in naivno Rito, ki živi na deželi. Ko na vasi počitnikuje kemik Manfred, se Rita zaljubi vanj ter odide z njim živet v Berlin. Šele tu pa začne Rita pridobivati  prve življenjske izkušnje, se osebnostno in intelektualno oblikovati, pri tem pa tudi spoznavati, kdo sploh je Manfred in kakšna je njuna veza. Rita in Manfred tako skozi roman pridobivata simbolni pomen, saj Manfred predstavlja Zahodno, Rita pa Vzhodno Nemčijo  – in pisateljica kot zvesta pripadnica svoji socialistični državi, je vidno na strani glavne akterke.

Prav avtoričina preveč vidna empatija do glavnega lika mi je bila nekoliko moteča. Nežnost, milina, ki jo poklanja Riti, zna zaiti v pretirano razčustvovanost, ki je ponekod že na meji osladnosti. Je pa pisateljica zelo spretna in učinkovita v strnjenem podajanju svojih misli. Za predstavitev določenega motiva ne porabi dolge verige besed, ampak uspe vse skupaj kvalitetno izraziti v kratkih stavkih, zato je ponekod potrebno počasno ali večkratno branje, da nas doseže vsa teža pisateljičinih misli.

Roman priporočam predvsem ljubiteljem ljubezenskih romanov, ki želijo več kot le tipični zaplet/razplet, ki ga je ponujala Victoria Holt v svojih delih.

Delo je izdala Družba Piano, 2010.

  • Share/Bookmark

Zoran Drvenkar: Sori

Napisati kvaliteten žanrski roman je težko. Potrebno je upoštevati vsaj ključna, najpomembnejša pravila, ki jih določen žanr zahteva, ob tem pa tudi paziti, da je roman zanimiv in privlačen za bralce. Velikokrat avtorji želijo preseči kalup žanra z drugačnimi pristopi do teme, ideje, zunanje zgradbe dela itd., kot je običajno za določen žanr, ter tako pokazati svojo inovativnost, unikatnost pa tudi odnos do samega žanra. Prav takšen je tudi Drvenkar. Njegov kriminalni roman je daleč od običajnega. V glavnih vlogah nastopajo štirje mladi, ki odprejo agencijo za opravičevanje. V imenu naročnika se opravičijo stranki, ki jo je naročnik na kakršenkoli način prizadel. Sprva je posel  za štiri mlade prijatelje zelo donosen, imajo veliko naročil, a se jim življenje spremeni, ko ne vedoč, sprejmejo naročilo človeka, ki hoče, da ga opravičijo pred tistimi osebami, ki jih on umori.

Drvenkar pa ni drugačen samo v vsebini kriminalne zgodbe, neobičajnost romana je vidna tudi v zunanji zgradbi. Roman nima linearne strukture, temveč skačemo v času, ki ga avtor označuje z oznakama Prej in Potem. Žanr hoče Drvenkar preseči tudi s tem, da veliko pozornosti nameni dramatičnemu v kriminalki – in prav tu mi je pisatelj najšibkejši. Zelo malo je namreč pisateljev, ki znajo dramatičnost predstaviti iskreno in živo, velikokrat se namreč ta dramatičnost prelevi v patetičnost, solzavost, sladkost in kičavost. Podobno je tudi z Drvenkarjem: za opis psihične groze, ki jo doživljajo prijatelji, ker so potegnjeni v svet zločina, se poslužuje takšnih stavčnih struktur, da ti opisi stanj izzvenijo zelo trdo, neiskreno, tekst mi postane že skoraj patetičen, ker se Drvenkar tako močno trudi za učinek usodnosti in drame.

Roman Sori ima torej dobro zasnovo in idejo, manj kvaliteten pa mi je pri opisovanju čustvenih viharjev, ki jih doživljajo glavni protagonisti. (Mogoče pa je kriv prevajalec, ki tega ni znal dobro ubesediti v slovenščino.)

Kriminalko je izdala Cankarjeva založba, 2010.

  • Share/Bookmark

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Knjigarna je roman o priletni vdovi Florence Green, ki se leta 1959 v majhnem obmorskem mestecu v Angliji odloči odpreti knjigarno. V mestecu, ki nima niti stojnice z ribami, odprtje knjigarne med vaščani vzbudi veliko zanimanja, tako pozitivnega kot negativnega. Z odprtjem knjigarne je najbolj nezadovoljna gospa Gamert, pripadnica t. i. višjega sloja, saj se  je namenila v hiši, kjer je Florence odprla knjigarno, odpreti vaški kulturni center. Florence se gospe Gambert ne vda. Pod povšjem prijaznih besed, nasmehov in vljudnega kramljanja, poteka med gospo Green in gospo Gamert tihi boj, dokler ena izmed njiju dokončno ne zmaga.

Roman Penelope Fitzgerald je popoln predstavnik vpogleda v razmišljanje, delovanje in komunikacijo angleškega prebivalstva. Prebivalci so vljudni drug drugega, polni ust spoštljivih fraz in prijaznih nasmeškov do sogovornika, a pod to neskončno prijaznostjo se bohoti hinavščina, zahrbtnost in tudi zloba. Vsi nosimo maske in jih ne odvržemo tudi po tem, ko pravzaprav vemo, da nam prej škodujejo kot koristijo.

Čeprav pisateljica zelo dobro predstavi svojo idejo, me je roman dolgočasil. Dolgočasni so bili dialogi, nezanimiva mi je bila blaga ironičnost in ciničnost (še ena angeška tipičnost), roman ima izredno počasen notranji ritem in dogajanja ni veliko. Knjigo priporočam predvsem tistim, ki ste goreči ljubitelji Velike Britanije in njihove nacionalne kulture, pa tudi tistim, ki imajo težave s spanjem. Roman je namreč odlično zdravilo proti nespečnosti.

Roman Knjigarna je izdala založba Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark