Niccolo Ammaniti: Kakor bog ukazuje

Ko sem zvedel, da je založba Goga prevedla v slovenščino nov roman Niccola Ammnitija, sem bil tega dejstva zelo vesel. Ammaniti me je navdušil že z romanom Ni me strah, ki ga je leta 2004 izdala Študentska založba. Ammaniti je dober pripovedovalec zgodb. Liki so zanimivi, drugačni, zgodbe imajo dober ritem pripovedovanja, so napete in privlačno napisane, tako da bralec le stežka odloži knjigo iz rok.

Večinoma te atribute vsebuje tudi roman Kakor bog ukazuje. Roman je postal v Italiji velika uspešnica, leta 2008 so po njem celo posneli film. Kakor njegovo prejšnje delo, sem tudi to delo zelo hitro prebral, a sem tu na večih mestih v romanu dobil občutek, da avtor zapiše določene stvari bolj zato, ker hoče bralcu ugajati, ga presenetiti in šokirati. Zgodba zato zaide tudi v pretiravanja, v približek  hollywoodskega trilerja, česar se zave tudi pisatelj, in zgodbo še pravočasno povleče iz prevelike komercializacije. Zanimiv aspekt, ki ga avtor v romanu odpira, je posameznikovo doživljanje boga, ki je lahko tudi uporaben pripomoček za manipulacije, saj  se posameznik lažje odloči storiti kakšno nečedno dejanje, če vso odgovornost prenese na boga, sebe pa opere vsakršne krivde in odgovornosti. Glavna oseba je tudi tokrat deček (kot pri Ni me strah), ki mora nase prevzeti breme odraslih oseb in zato tudi prehitro odrasti.

Knjigo, ki jo priporočam kot obvezno poletno počitniško čtivo.

Roman je izdala založba Goga, 2010.

  • Share/Bookmark

Tita Cvetković: Pa mirna Bosna

Knjižni prvenec Tite Cvetković Pa mirna Bosna ni literano skropucalo, pravzaprav je zelo solidno napisan literarni izdelek, a mene ni pritegnil. Mogoče je vzrok v vzporednih zgodbah, ki ne tečejo linearno, ampak skačejo v času in prostoru; mogoče je to mešanje realnega in fantazijskega ali pa občutek, da avtorica poglavja prehitro zaključi in mnogo neizrečenega obstane v zraku.

Kot že naslov pove, se pisateljica ozre v Bosno, v nemirni čas 90-ih let 20. stoletja, in si izbere par protagonistov, ki so že odšli iz Bosne ali pa to nameravajo storiti. Ob spremljanju njihovih zgodb je čutiti strah, zmedo akterjev, predsodke, ki jih ima Svet do njih, še najbolj izrazit pa je občutek, da so vsi ti ljudje izgubili neko skupno jedro, ki bi jih povezovalo. Bosna, kot so jo poznali, je razpadala, s tem pa tudi njihov občutek Pripadnosti.Ker pripadnosti skupni državi ni več, jo morajo zdaj poiskati v sebi, pri družini , prijateljih …

Kot že zapisano, mene je knjiga pustila hladnega, a jo načeloma priporočam, saj nosi literarno sporočilo, namenjena pa je predvsem tistim, ki niso ljubitelji debelih romanov (Pa mirna Bosna ima namreč malo več kot 100 strani).

Knjiga je izšla pri Založbi /*cf., 2009.

  • Share/Bookmark

Alex Koenigsmark: Obisk iz temin

Alex Koenigsmark verjetno slovenskim bralcem ni tako znano ime, saj je Obisk iz temin šele prvo delo tega češkega pisatelja, ki je prevedeno v slovenščino, čeprav je v svoji domovini uveljavljeno literarno ime. Mohorjeva družba se je za prevod romana Obisk iz temin v slovenski jezik verjetno odločila zaradi teme, ki jo delo obravnava, saj je v ospredje postavila Češko takoj po II. svetovni vojni, ko po umiku nemške vojske ozemlje zasedejo tako Rusi kot Američani, v ozadju pa se začenjajo bolj ali manj prikriti boji za oblast in pozicijo. Nič nenavadnega ni, da posamezniki skrivnostno izginjajo, ljudje v imenu oblasti namreč prisluškujejo drug drugemu, jih ovajajo vzpostavljajoči komunistični oblasti, ta pa poskrbi za hitro odstranitev posameznikov, ki so lahko potencialno nevarni novi družbi.

V ta svet stopi stopi Vincenc, študent prava, ki ob koncu vojne pristane v Pragi, ravno ko se delijo politične funkcije. Glede na to, da se je med vojno boril proti okupatorju, mu oblast podeli politično funkcijo v majhnem zdraviliškem mestecu. Vincenc zelo kmalu ugotovi, kako funkcionira nova oblast in v začetku uspešno krmari med željami Države in lastnimi apetiti. Poleg Vincenca avtor romana v ospredje postavi še mnoge druge  like podeželskega mesteca ter njihovo (ne)prilagajanje novemu režimu. Osebe si znajo pomagati v tem nemirnem času s humorjem, a je ta humor le slab obliž za strah, otopelost, izdajstva, žalost in jezo, ki jo producira režim v ljudeh. V njih je želja pobega na Zahod, a pot do tega cilja se za mnoge konča še predno ga dosežejo.

Koenigsmark zna dobro pripovedovati zgodbo – je kratkočasen, liki so zanimivi, le preveč jih je, in bralec jih lahko med seboj hitro pomeša ali pa si jih ne zapomne. Zelo živo predstavi tudi povojni čas in različne reakcije, ki jih le-ta sproži v ljudeh. Še posebej mi je prepričljiv takrat, ko kontrastira humor ter tragiko, ki je skrita pod njim.

Roman je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, 2010.

  • Share/Bookmark

Ayn Rand: Izvir

Pot do cilja je bila dolga, s postanki, a cilj je dosežen. Skoraj mesec dni je trajalo, da sem prebral roman, saj delo s 703 stranmi in drobnim tiskom bralcu predstavlja kar pošten izziv, predvsem zato, ker je vsako dogajanje, vsak akter v romanu utemljen s filozofijo objektivizma – filozofijo, ki je za Ayn Rand pomenila temelj bivanja.

Glavni junak romana je Howard Roark, arhitekt, ki uteleša Randinega idelanega človeka. Za Howarda so pomembne naslednje človekove vrline: racionalnost, poštenje, pravica, neodvisnost, integriteta, produktivnost in ponos. Je individualist, egoist, samozadostnež, ki ne potrebuje drugih ljudi, da bi se počutil izpopolnjenega, srečnega. Prezira množice ljudi, ki se predajajo altruizmu, žrtvujejo svoj lastni razum le zato, da bi v očeh drugih izpadli dobri, pošteni, požrtvovalni. Prav tako prezira ljudi, ki se podrejajo kolektivizmu, pa naj ta temelji na podlagi spola, spolne identitete, etničnosti, nacije, religije ali politične ideologije.  Roark se opira le na svoj razum, ta mu pomeni največ, in vztraja pri svojih načelih, ne glede na to, kaj si o tem misli ostala javnost. Njegova drugačnost, individualnost je tako moteča za ostale, ki te Roarkove moči nimajo, da jo skušajo uničiti, degradirati ali jo ignorirati. Poleg te, za Rand neuke množice, so tu še posamezniki, ki jih pisateljica primerja s samim Mefistom, saj prepoznajo temelje Roarkovega bivanja in razmišljanje preostale množice, ter vedo, da lahko manipulirajo z neukimi ljudmi, pijavkami, le če znebijo tujkov, kot je Roark. Ayn Rand te Mefiste primerja s Hitlerjem in Stalinom.

Prav zato, ker hoče pisateljica nazorno prikazati temelje svoje filozofije, so protagonisti v romanu enodimenzionalni, le lutke, v katere Ayn polaga svoje ideje objektivizma. Akterji so prikazani črno-belo: ali so za Roarka ali ne, ali so individualisti ali ne. Tu ni prostora za variacije, spremembe v posamezniku. Nekoliko več kompleksnega osebnostnega razpona pokaže edina glavna protagonistka romana Dominique Francon, ki se najprej samotrpinči, ker noče, da bi Svet umazal njeno edinstvenost, potem pa se prelevi v žensko, ki si upa biti unikatna, ne glede na umazan Svet okrog sebe.  Poleg papirnatih karakterjev je moteče tudi konstantno poudarjanje filozofije objektivizma, ki ni vedno lepo vdelano v fabulo romana, ampak skorajda nasilno nalepljeno v dogajanje. Pisateljica proti koncu romana zaide že skorajda v patetičnost s poveličevanjem besed in dejanj glavnega akterja.

Ayn Rand je roman izdala leta 1943 in to po tem, ko je 12 založnikov že zavrnilo njen roman. Kritiki še danes pretirano ne cenijo njen roman, je pa zato veliko popularnost našel med bralci. Do danes je bilo po svetu prodano skorajda 7 milijonov kopij romanov. Verjetno čar dela vidijo v osebnosti Howarda Roarka, in želijo, da bi imeli tudi sami delček njegove unikatnosti. Teorija objektivizma je pri ljudeh naletela  na dober odziv, saj danes v ZDA deluje kar nekaj inštitutov filozofije objektivizma.

Roman bolj priporočam bralcem, ki že imajo nekaj bralske kilometrine.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2009.

  • Share/Bookmark