Dezso Kosztolanyi: Neron, krvavi pesnik

Madžarski pisatelj Dezso Kosztolanyi je leta 1922 objavil roman Neron, krvavi pesnik in se s tem zapisal v madžarsko kanonsko literaturo. Knjigo naši vzhodni sosedje od njenega nastanka kar naprej ponatiskujejo, literarni teoretiki pa se strinjajo, da je roman eden izmed pomembnih mejnikov v madžarski literaturi, saj predstavlja začetek razvoja modernega romana na Madžarskem.

Kot že sam naslov napove, je osrednji lik romana rimski cesar Neron. Pisatelj nam ga predstavi kot tragično figuro, kot človeka, ki si je bolj kot vse želel postati umetnik, pa mu to ni nikoli uspelo, ker je bila njegova izrazna umetniška moč prešibka. Njegov antipol predstavlja Britanik, polbrat, ki mu Neron vzame vse – prestol, čast, človeškost, a polbrat mu odgovarja z molkom – in piše pesmi, ki jih Neron nikoli ne bo zmogel napisati. Neronov odziv na Britanikovo tišino je umor polbrata, a ga s tem cesar ne prežene iz sebe. Še vedno ga vidi pred seboj kot nedosegljiv ideal. Z Britanikovo smrtjo pa se začne Neronovo ubijanje vseh tistih, ki mu nasprotujejo, ki mu prinašajo ogledala, v katera cesar ne zmore pogledati, in se zato raje odloči, da bo prinašalce resnic ubil. Tako ubije tudi Seneko, filozofa, prav tako kontroverzno figuro v romanu. Neron je bil Senekov varovanec, filozof ga je vzgajal in učil, zato je zelo jasno videl, v kaj se spreminja Neron, a njegovih dejanj ni preprečil. Raje ga je opravičeval, da je kot vladar mogočne države včasih primoran poseči tudi po nedovoljenih sredstvih vladanja, saj tako ohranja državo stabilno. Neronu vladarju, kot “močnejšemu” človeku od ostalega plebsa, je to dovoljeno – nadljudjem so dovoljena sredstva in cilji, ki  šibkejšim niso.

Prav v motivu nadčloveka, ki ga predstavi Seneka, je vidna filozofija Nietzscheja, ki je bila velikokrat uporabljena prav v času, ko se je rojeval moderni roman. Kosztolanyijev roman je nasploh zelo dober učni pripomoček za prepoznavo modernega romana. Pisatelj v romanu ne upodablja množico ljudi, ni več vseveden pripovedovalec, kar je bilo značilno za tradicionalni roman, ampak se raje poglobi v notranjost ene osebe in nam jo razkrije skozi njena razmišljanja, sanje, občutja. Prav zato se izgublja jezik realizma, zdaj jezik nase raje prevzema asociativne, simbolne pomene, kajti takšen je tudi naš notranji jezik. Tudi zato je potrebno počasi in s premislekom brati Kosztolanyijev roman – besede, ki jih polaga svojim likom v usta, kopičijo različna sporočila, a so zakrita za umetelne, včasih celo poetične  stavke.

Roman je izšel pri Cankarjevi založbi, 2008.

  • Share/Bookmark

Agatha Christie: Umor na golfišču

Ko bralec vzame v roke kriminalko Agathe Christie, natančno ve, kaj lahko pričakuje. Inteligenten detektiv (z ne tako bistrim pomočnikom) le s pomočjo svojih sivih celic, analitičnega opazovanja in natančnega spraševanja osumljencev reši zločin, ki se pogosto dogodi na kraju, kjer se je ob času zločina zadrževalo več ljudi, med katerimi je skorajda vedno tudi morilec. Christie svojih detektivov ne pošilja v akcijski fizični lov za kriminalcem, detektivi ponavadi rešijo zločin, ne da bi si sploh umazali svoja oblačila. Tudi dialogi in besedišče detektivov, pa velikokrat tudi drugih oseb v detektivki, je zelo uglajeno, vljudno, osebe ne poznajo profanosti in vulgarnosti. Christie zna tudi dobro zaključiti vsako poglavje – le-to vedno prinaša presenetljivi pripovedni zasuk, zato da bi bralec le stežka odložil knjigo.

Kriminalni roman Umor na golfišču vsebuje prej naštete elemente, ima pa tudi nekaj ne tako značilnih za dela Agathe Christie. Hercule Poirot s svojim pomočnikom Higginsom preiskuje zločin, ki se je zgodil v Franciji. Tokrat ob času zločina na kraju prizorišča ni bilo dosti oseb, tako da mora Poirot uporabiti druge metode, da poišče zločinca. Seveda to stori z uglajenim spraševanjem, natančnim opazovanjem in eleganco, ki je tako zančilna zanj. Nov element je tudi motiv Higginsove zaljubljenosti v osumljenko Pepelko, kot jo imenuje Higgins, a se prav očitno vidi, da Christie ni bila vešča v pisanju ljubezenskih romanov, ker je to najšibkejši del kriminalke. Njuna romantika je tako neprepričljiva, naivna, da prav bode v oči, da je narejena le zato, da naredi osrednjo kriminalno zgodbo še bolj zagonetno.

Knjigo priporočam le tistim, ki jim je tak tip kriminalnega romana všeč, ostali pa se boste po vsej verjetnosti prej dolgočasili kot napeto ugibali, kdo je morilec.

Roman je izšel pri Mladinski knjigi, 2010.

  • Share/Bookmark

George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu

Orwellov knjižni prvenec Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je bil zame veliko presenečenje. Pričakoval sem roman, dobil pa sem literarizirano, deloma avtobiografsko reportažo o življenju mlajšega moškega, ki opisuje svojo izkušnjo dela pomivalca posode v prestižnem pariškem hotelu ter kasnejšega beračenja v Londonu. Delo ima veliko vzporednic z Orwellovim lastnim življenjem  – tudi sam pisatelj je po končanem šolanju na prestižnem Etonu in vojaškem službovanju v Burmi delal kot pomivalec posode v Parizu, kasneje pa se pridružil beračem v Londonu. Hotel se je očistiti aristokratske navlake (njegovi starši so bili pripadniki višjega družbenega sloja) ter živeti v skladu s socialističnimi postavkami, v katere je trdno verjel. Orwell je bil namreč do svoje smrti zastopnik (humanega) socializma.

Prav zato, ker je delo odsev Orwellove lastne življenjske izkušnje, je zapis mladega moškega tako prepričljiv, skorajda že naturalističen. Mladi mož nam zelo prepričljivo pripoveduje, kakšen je delovni dan pomivalca posode, najnižjega v rangu zaposlenih v prestižnem pariškem hotelu, in ob tem skorajda začutimo hrup, vročino, kletvice, smrad prepotenih teles delavcev. Ko se pripovedovalec vrne v London, ker misli, da se bo zaposlil kot učitelj, pa dobimo realen vpogled v življenje londonskih beračev, saj med njimi pristane tudi pripovedovalec, ko ne dobi službe. Tu prevladujejo lakota, pretepi beračev, ubožnice, ki služijo kot prenočišče  in kjer pride stiska beračev najbolj do izraza – boj za posteljo, hrano in pijačo razgali berača v vsej svoji bedi.

Orwellov opis življenja najrevnejšega sloja prebivalstva v 30-ih letih prejšnjega stoletja me je navdušil in osupnil. Poda namreč zelo verodostojen pogled v takratno življenje delavcev in beračev, v tem opisovanju pa je neusmiljeno odkrit, surov, pošten. Pa ne zato, ker hoče senzacionalistično šokirati bralce, temveč zato, da nam “pošasti”, kot so berače znali poimenovati v Orwellovem času, predstavi kot čisto navadne ljudi, ki so imeli smolo v življenju ter so po spletu nesrečnih okoliščin pristali na robu in na dnu. Če je Orwell v pariškem delu svojega prvenca bolj kot ne le popisovalec razmer, pa v londonskem delu postane družebno angažiran pisec. Ob koncu dela nam predstavi svoj predlog za izboljšavo razmer v ubožnicah, in tako literarizirana reportaža na koncu zaide v smer eseja, kar Orwellovemu prvencu prida še dodatno kvalitetno razsežnost.

Knjigo je izdala Študentska založba, 2010.

  • Share/Bookmark