Dubravka Ugrešić: Štefica Cvek v krempljih življenja

Roman Dubravke Ugrešić Štefica Cvek v krempljih življenja je ironična pripoved o dveh protagonistkah: o neizkušeni pisateljici, ki si želi napisati ženski roman in Štefici Cvek, junakinji pisateljičinega romana. Obe imata težave, avtorica s pisanjem romana, Štefici pa je celotno življenje sinonim za tegobe. Štefica je debelušna, živi s teto, ki jo nenehno zalaga z nekoristnimi nasveti, je nesrečna, ker ne najde ljubezni svojega življenja, čeprav so vse njene prijateljice že srečno oddane. Ko se trudi najti princa zase, naleti le na njegove mizerne primerke.

Dubravka Ugrešič ironizira več ravnin v tekstu, ko se norčuje iz žanra ženskega romana. Ironizira pisateljico, ironizira junakinjo pisateljičinega dela, ironizira samo strukturo ženskega romana, ki jo primerja s šiviljinim delom v tekstilni tovarni. S tem pokaže na šablonskost strukture ženskega romana, ki sledi ustaljenim vzorcem, tako kot jim sledi šivilja pri svojem delu. Da bi to primerjavo še bolj izpostavila, so ob tekstu grafični simboli, ki ponazarjajo različne faze v šivanju. Vsakemu naslovu poglavja sledi podnaslov, ki pa je prepis “uporabnega” nasveta iz kakšne ženske revije, tako da že s tem Ugrešićeva nakaže, da ji je vso delo le poligon za parodiranje in ironiziranje.

Pa je Dubravka Ugrešić s tem pristopom zabavna? Meni ne preveč. Na trenutke me je spravila v smeh le narodna karikatura Štefica, vsa ostala postmodernistična ironija pa mi je bila prej v nadlego pri branju kot v užitek. Ugrešićevi štejem v dobro izvirnost, način, kako parodira in ironizira, sama zgodba pa ni privlačna.

Roman je izšel pri založbi Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark

Sarah Waters: Žeparka

Žeparka je sodobna verzija klasičnih romanov, ki so jih znali pisati v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja. Sarah Waters ne hiti z zgodbo, počasi jo razginja pred nami, zraven naredi številne fabulne ovinke, preden nas pripelje do (srečnega?) konca. Predstavi nam paleto različnih likov, ki jih vseli v različna družbena in geografska okolja, kar ji omogoči, da nam slikovito opiše Veliko Britanijo 19. stoletja. A največkrat okolje junakom ni naklonjeno – predstavlja še eno oviro, ki jo morajo akterji premagati, da dosežejo svoj cilj. Do cilja pa jim Sarah Waters nastavi tudi mnogo zank, nenaklonjenih oseb, ki jih morajo nadvladati, soočiti pa se morajo še s  številnimi skrivnosti, ki jim spremenijo življenja. Glavna junakinja, žeparka, vse to zmore, a predvsem zato, ker ljubi. Ljubezen je tista gonilna sila, ki jo pisateljica postavlja nad vsemi drugimi aspekti v življenju, je energija, ki uravnava svet.

Roman bo zanimiv predvsem za tiste, ki so ljubitelji klasičnih romanov, saj je v ospredju zgodba, vsi ostali faktorji v romanu (slog, notranji ritem, zunanja struktura …) pa so narejeni tako, da naredijo zgodbo še bolj zanimivo in večplastno. In naj vas 685 strani ne preplaši, delo je tako privlačno napisano, da se ga da prebrati na dušek.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje, 2009.

  • Share/Bookmark

Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu

Roman Pokliči me po svojem imenu je ljubezenska zgodba med 17-letnim Eliem in 24-letnim Američanom Oliverjem, ki na povabilo Eliovega očeta pride k njim na študijski dopust v staro družinsko vilo ob italijanski obali. Elio že ob prihodu Oliverja začuti močno privlačnost do njega, ki pa se skozi poletje le še stopnjuje ter se iz najstniške zaljubljenosti prelevi v strastno ljubezen. Moč čustev do očetovega študijskega kolega je tako silovita, da se odloči Oliverju razkriti svojo skrivnost. Oliverjev odziv na Eliovo priznanje, da ga ljubi ter nadaljni dogodki pustijo v 17-letniku neizbrisen pečat.

Andre Aciman Elia ukalupi le kot zaljubljenega najstnika, kar pomeni, da bralci ves čas spremljamo le tista razmišljanja, samogovore, dejanja, čustvena stanja, ki so vezani na Oliverja. Ostali aspekti Eliejeve osebnosti so potisnjeni v ozadje ali pa jih avtor sploh ne razkrije. Tudi Oliver je predstavljen skozi Elijeve oči in tako nikoli dokončno ne dobimo realne Oliverjeve podobe. Avtor se je za tak ustvarjalni postopek odločil verjetno zato, ker nam je želel prikazati vso kompleksnost čustvenih stanj, ki jih posameznik čuti in doživlja zaradi Ljubezni, ter da pokaže, kako silovita in usodna je lahko Ljubezen sama. Različna Elijeva čustvena stanja so zelo dobro ponazorjena z notranjim ritmom besedila. Ko je Elio na začetku svoje usodne ljubezni, je tudi besedišče polno pomenljivih metafor, vzhičenosti, deluje že skorajda kičasto, kasneje pa se umiri, ker se zaradi dogodkov, ki Eliu pridejo na pot, spremeni tudi Elio sam. Konec me je malce razočaral, ker mi ne deluje iskreno, vidi se predvsem avtorjeva želja postaviti spomenik usodni Ljubezni, zato Aciman zapade v umetno ustvarjen patos.

Kljub temu pa je knjiga vredna branja. pa ne zato, ker gre za drugačno ljubezen, ampak zato, ker tako lepo prikaže, kako silovito moč ima lahko le-ta, ko se ne ozira na nobene družbene kodekse in priporočila.

Knjiga je izšla pri založbi Modrijan, 2010.

  • Share/Bookmark

Valentina Smej Novak: Vsakdanje pomembno

Opažam, da je postalo zelo popularno, da kolumnisti svoje izdelke objavijo tudi v knjigi. To so pred kratkim naredili že Branko Gradišnik, Manca Košir in Goran Vojnović, druščini pa se je priključila tudi Valentina Smej Novak, nedeljska kuharica na komercialni televiziji, pa tudi Onina kolumnistka. V knjigi so zbrane njene kolumne, ki jih je Ona objavljala od leta 2003 do 2010 in ob branju knjige bralec dobi občutek, da so zbrane kar vse. Saj so njeni teksti prikupni, optimistični, tolažilni, celo humorni, kot da smo na pijači z znanko, ki jo poznamo že dolgo vrsto let in nas le-ta prijazno treplja po rami in nam govori, da vse pa le ni tako hudo, kot je mogoče videti na prvi pogled, a vendar je kolumn v knjigi preveč. Teme in ideje se ponavljajo, tudi motive reciklira (Valentini je še posebej všeč Freudov vzklik, da ženske pa ne razume, pa da je Blatno jezero lahko tudi morje in verjetno njen najljubši, da vonjave naredijo dom, ki jo ponazori s prispodobo stepnega volka, ki se pred vrati doma angleške družine predaja vonjavam te družine). Če bi bilo tekstov manj, bi mogoče  njihova sporočilnost prišla bolj do izraza, bi se bolj usedla v bralčev spomin, tako pa le hitimo pd besedila do besedila, resda ugotovimo, da so le-ta prikupna, a jih zato tudi zelo hitro pozabimo.

Vsakdanje pomembno je s svojo lahkotnostjo lahko prijeten sogovornik ob meglenih jesenskih, zimskih večerih, a če preberete le nekaj zapisov in ne vseh v knjigi, ne boste za svoj bralski užitek prav nič manj prikrajšani.

Knjiga je izšla pri založbi Vale-Novak, 2010.

  • Share/Bookmark

Brigitte: Brezdomka v Parizu

Čeprav nisem ljubitelj izpovedne, avtobiografske literature, ki služi predvsem kot terapija avtorju, da se sooči s samim seboj, samo delo pa nima velike umetniške in ustvarjalne vrednosti, me je Brigittin roman Brezdomka v Parizu pozitivno presenetil. Roman resda spada v t.i. izpovedno literaturo, kjer avtorica opisuje svojo dvoletno bivanje na pariških ulicah, a Brigitte zna ohraniti distanco do sebe in ne zapade v solzavo patetiko ter samopomilovanje. Prav zato je opis njenega življenjskega padca na ulico ter počasne in strme hoje nazaj v življenje za bralca tako zelo pretresljiv in se močno vtisne v spomin.

Brigitte svojo zgodbo začne v otroštvu, opisuje svoj odnos do gospodovalne in neljubeče mame, ki je pisateljico zazanamoval za vse življenje, sooblikoval njen značaj in posredno vplival na njen padec na ulico. Avtoričin opis življenja na ulici je zgodba o preživetju močnejšega, sposobnejšega in pametnejšega. Je zgodba o notranji preobrazbi in bojih, depresiji, samozaničevanju, ki se usedejo v brezdomce (tudi v avtorico) in povzročajo, da večina do prezgodnje smrti ostane na cesti. Je tudi zgodba o socialni državi, ki pa svojo titulo izgubi nemudoma, ko ima opraviti z brezdomci.

Roman, ki nas spomni, kako smo lahko ljudje v sebi krhki in nemočni. Zelo priporočam!

Roman je izšel pri založbi Sanje, 2010.

  • Share/Bookmark